A me nemudoma predrami zgodovina tega partnerstva, odkar je v Beli hiši omenjeni gospod. Kolikokrat mu je Evropska unija povedala, kaj si misli o njegovih napovedih že v volilni kampanji in dejanjih kasneje, kolikokrat ga je prosila, da tega ali onega ne bi storil, ker škodi tako njenim interesom kot stabilnosti, miru in prihodnosti sveta, kolikokrat ga pozvala k zavezanosti multilateralizmu in mednarodnemu dogovarjanju in kolikokrat se je ta odzval primerno? Ne pomnim, da bi se vsaj enkrat.
Še s Severno Korejo je vzpostavil stik, potem ko je iniciativo prevzela nasprotna stran oziroma ga je k temu pozval Kim Jong Un. Umaknil se je iz pariškega podnebnega dogovora, znanstvenikom, ki nas opozarjajo, da ima človeštvo le še 15 let časa, da preide k radikalnim ukrepom za zmanjševanje toplogrednih emisij, odgovarja, da jim ne verjame, ker da mu je jasno, da za vse to človek ni kriv. EU dobro ve, da to pomeni nezmožnost uresničitve v Parizu dogovorjenih in v Katovicah potrjenih ciljev glede zajezitve segrevanja ozračja. Zavoljo Trumpovega umika tudi iz jedrskega sporazuma z Iranom oziroma z reaktivacijo sankcij zoper to državo Evropa »pokasira« še neposredno škodo svojemu gospodarstvu, a se Trumpu še vedno klanja. Da, tu pa tam mu pove, da se z njim ne strinja, da bi kazalo ravnati drugače, a nima poguma, da bi se zase in ne nazadnje za preživetje planeta postavila bolj odločno. Za veliko manjše grehe Rusije teh zadržkov ni: umika diplomate od tam in uvaja protiruske sankcije, celo dražji plin bo uvažala iz ZDA in opustila cenejšega iz Rusije, da se ja Trump ne bi preveč razhudil.
Mene je kot Evropejca ob tem sram. In tudi kot državljana Slovenije, da ne zmoremo ene malce bolj ostre in kritične povedati čezatlantskemu partnerju: o podnebju, Iranu, Palestini, Venezueli, novem oboroževanju, trgovinskem nemiru, ki ga povzroča, multilateralizmu itd. Edino, kar smo zmogli, je prepoved nočnega streljanja na Počku, ki je nekoliko zmotila ZDA, češ vojaške vaje morajo čim bolj odražati dejanska stanja ob morebitni vojni in se morajo zato odvijati tudi, ko ljudje spijo. Če to ne bo možno, so rekli ameriški oficirji, bodo njihovi vojaki šli drugam.
»Bravo, Karl!« sem vzkliknil, vsaj to. A ne morem nehati sanjati o tem, da bo dozorelo spoznanje tako pri oblasti kot pri ljudstvu, da gremo že enkrat iz zveze Nato in si nadenemo status nevtralnosti po vzoru Avstrije, Švice, Finske, Švedske in še katere članice EU. Ne bo ne nočnega streljanja, ne potrebe po zviševanju sredstev za to zavezništvo, ne sodelovanja pri tveganih in spornih mednarodnih misijah. Pa še z manj strahu in pomislekov bomo podpisali pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja ter končno rekli Trumpu Trump.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper