Plakat je delo umetnice Katarine Stegnar in je del Festivala performansa, ki bo ta teden potekal v Mladinskem gledališču. Njen performans izhaja iz spletnega komentarja, ki se je lani pojavil pod fotografijo Maje Smrekar, dobitnice nagrade Prešernovega sklada, na kateri umetnica doji psa. Nekdo je namreč zapisal, naj umetnica naslednjič raje doji migranta. Katarina Stegnar je ta komentar vzela izjemno resno, si ga prilastila in predelala v performans, ki vizualno izhaja iz lanske naslovnice Demokracije, na kateri dve temnopolti roki otipavata oprsje svetlolase ženske. Edini pripis k fotografiji na plakatu je #hatebetter, torej sovraži bolje. Šele na spletni strani festivala umetnica sporoča, da je poanta podobe, da je ženska gospodarica svojega telesa in da »ljubi svojega slovenskega fanta, ne glede na to, ali je črne, rumene, bele, rdeče ali mavrične barve«.
Kot bi jo posilili
Plakat je takoj po objavi veliko odzivov sprožil med spletnimi anonimnimi komentarji, prav tako pa med mimoidočimi na ljubljanskih ulicah. Ko pa smo jih povprašali za mnenje o plakatu, so ga niso želeli komentirati drugače kot na spletu – anonimno.
Ena od mimoidočih, stara 40 let, je na primer spomnila na slavni oglas za kremo za sončenje in slogan Vsaka ima svoj faktor, medtem ko moški na ljubljanski železniški postaji v plakatu ni videl ničesar spornega, češ, »saj na njem ni nič slabega«. Med komentarji na plakat pred Metalko je bilo slišati »glej, zamorske roke«, prav ta plakat pa je bil tudi že vandaliziran z napisom »planet opic«.
»Mislim, da plakat govori o nasilju nad ženskami, rasizmom in stereotipiziranjem priseljencev. Morda gre za napačne predstave o priseljencih, ker se očitno vidi, da so roke na plakatu pobarvane na črno. Mislim, da gre plakat z goloto mogoče malo predaleč, še posebno zaradi otrok, ampak glede na to, da tukaj v okolici ni nobenega vrtca, to morda ni problem,« je povedal 27-letni ameriški študent na izmenjavi, ki smo ga za mnenje vprašali v bližini bežigrajskih fakultet.
»Zdi se mi preveč seksistično. O njem bi morala še malo razmisliti, ampak ni mi najbolj všeč. Pa še te roke, kot da so jo neki moški ugrabili in posilili,« je bila nad plakatom nenavdušena ena od mlajših sogovornic. Nekoliko drugače si ga je razlagala njena 31-letna kolegica: »Če so z naslovnico Demokracije hoteli povedati, da temnopolti grabijo bele, slovenske prsi, ki so mogoče iz Bele krajine, je tu po mojem mnenju problematizirana resnična težava: veliko je resnično umazanih rok.«
O plakatu presojala oglaševalska zbornica
Plakat je na nekatere težave naletel, še preden so ga izobesili po Ljubljani, saj ga je podjetje Tam Tam, ki ima v lasti plakatna mesta, v presojo poslalo na oglaševalsko zbornico, in sicer zaradi golote in zato, ker je edini napis na njem v angleščini. Objavo so na koncu odobrili pod pogojem, da se na rob plakata napiše ime avtorja oziroma avtorice in s tem da vedeti, da gre za umetniško delo.
»Tovrstne umetniške intervence v javni prostor, v kolikor je plačljivi oglaševalski pano še javni prostor, imajo določen vpliv na javnost, a bolj v smilsu spodbude za prihodnje akcije, projekte in debate, kot pa v smislu spreminjanja javnega mnenja,« o plakatu in reakcijah nanj meni dr. Lana Zdravković, filozofinja in performerka. »Bolj kot to plakat ponudi estetizacijo določenega simptoma (v tem primeru rasizma sodobne "Zahodne demokratične civilizirane" družbe) in s tem na nek način prepriča prepičane, ter razjezi nasprotnike, ki se čutijo poklicani intervenirati tudi sami. Zato reakcija na plakat ne preseneča, s tem pa se tudi malo bolj zavemo, v kakšni družbi živimo. Kar mogoče niti ni tako slabo, saj nas lahko spodbudi da iz umetniškega prestopimo v politično polje.«
