Sredi gozda, kakšnih 500 metrov od najbližje gozdne poti, so trije člani lovske družine v mrzlem in zasneženem majskem dopoldnevu počasi, v tišini stopali proti obori, ki je bila dobra dva tedna dom risa Guruja. Dvaindevetdesetletni Maks Konečnik je odklenil vratca v obori, nato pa se s kolegoma počasi umaknil nazaj, v zavetje krošenj. In čakal. Vmes je dvakrat, trikrat »zatulil«, da bi pregnal Guruja iz obore, v kateri so na enem koncu ležale kosti in drobovina, na drugi strani pa še nedotaknjeno telo mrtve srne. Le nekaj minut je trajalo, preden je Goru zmogel dovolj poguma in radovednosti, da je z velikimi šapami stopil iz obore in v trenutku izginil v bližnjem grmovju.
Dne 26. aprila so ga v okviru mednarodnega projekta Life Lynx pripeljali iz Romunije, ga zdravniško pregledali, cepili proti steklini ter mu namestili telemetrično ovratnico. Za dobra dva tedna so ga nato namestili v prilagoditveno oboro, da se je počasi privajal novim razmeram, vonjavam, zvokom in da se je zmanjšala njegova želja po vrnitvi domov, pravi koordinator projekta Rok Černe iz zavoda za gozdove. Goru se je v obori v začetku vedel dokaj plašno, v dobrih dveh tednih pa se je kar dobro privadil, pripoveduje Stane Bartol, član lovske družine Loški Potok, ki je skrbela za Goruja. »K nam je prišel precej sestradan in je prvo srno snedel že v treh dneh, običajno pa potrebuje kakšne štiri dni, da jo poje. Pri odlovu je imel 23 kilogramov, pri nas v obori je prav gotovo pridobil nekaj kilogramov. Se pa vede zelo ekonomično. Dokler ene srne ne požre do konca, se druge ne bo dotaknil.«
Leta 1973 izpustil prvega risa
V petih letih naj bi se Goruju na območju slovenskih Dinaridov pridružili še štirje risi, na območju slovenskih Alp pet ter na Hrvaškem štirje risi. Prvega, Doruja, prav tako iz Romunije, so v hrvaškem nacionalnem parku Risnjak na svobodo izpustili v začetku maja. Mednarodni projekt dolgoročne ohranitve risov poteka od leta 2017 do 2024, pri njem pa sodeluje enajst partnerjev iz Slovenije, s Hrvaškega, iz Italije, Romunije in s Slovaškega.
Konečnik, dolgoletni član lovske družine Loški Potok, je bil zraven tudi leta 1973, ko so rise iz slovaških Karpatov prvič naseljevali na Kočevskem, potem ko je ris v začetku 20. stoletja na tem območju izumrl. Slovenija je bila takrat po Nemčiji in Švici tretja evropska država, kjer so ponovno naselili rise. Vse se je začelo pred 47 leti, ko je zdravnik Weber iz Švice prišel h Konečniku na lov na srnjaka. In je v nekem trenutku vprašal, zakaj tukaj ni risov. »Povedal sem mu, da jih že dolgo ni več. Takoj je vzpostavil stik s prisotnimi in financiral naselitev risov pri nas. Tri pare risov so takrat naselili v naših gozdovih. Že prvo noč je 'naš' ris zadavil srno. Je pa tako, da ris ne lovi, ampak zalezuje, kot mačka. Počasi stopa proti plenu in če ga ne ujame, ga pusti in išče novega,« pripoveduje Maks Konečnik.
Konečnikovi so imeli rise takrat v obori poleg hiše. Množice ljudi so k njim hodile gledat to »divjo« zver. Glavno skrb za rise je takrat imela gospa Konečnikova, vsak dan jim je dajala žive kokoši, zajce. »Redno je vodila dnevnik, kako so se risi vedli, kaj in kako so jedli. Risi so se nanjo povsem navadili in ko je ob izpustu v naravo odprla vrata obore, je kar stala zraven, ko so šli, in jim pomahala,« dodaja sin Janez Konečnik.
»Ko so leta 1973 prvič izpustili risa na Kočevskem, je vladal pri nas strah in trepet, češ ris nas bo napadel, otroci smo imeli prepoved igre v gozdu. V vseh teh 46 letih ugotavljam, da je družba naredila velik korak naprej in se zaveda, da ris ni nevaren in da se bo prilagodil,« pravi predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač.
Ris zalezuje, lovi kot mačka
Po besedah direktorja zavoda za gozdove Damjana Oražma je ris najmanj konfliktna zver. Poje okoli 50 do 60 osebkov v glavnem srnjadi na leto, prav tako se loti manjših sesalcev, po potrebi pa tudi večjih. Je samotar, tudi lovi sam. Če po 50 metrih zasledovanja plena ne ujame, ga pusti. Po navadi eno žival jé okoli štiri dni, potem se loti nove. Pusti le drobovino, to za njim počistijo lisice, volkovi in drugi mrhovinarji. Kar zadeva domače rejne živali, ni konflikten, dodaja Oražem. Glede na izkušnje v tujih državah kar tri četrtine populacije risa pogine zaradi krivolova, nekaj jih konča tudi pod kolesi avtomobilov.
Pri projektu Life Lynx, ki uresničuje strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja populacije risa v Sloveniji v letih 2016–2026, poleg zavoda za gozdove in Lovske zveze Slovenije sodelujeta tudi zavod za varstvo narave ter ljubljanska biotehniška fakulteta. Celoten projekt za vse partnerje je vreden 6,8 milijona evrov, od tega štiri milijone prispeva EU. »Slovenski« delež, vreden 1,3 milijona evrov, sofinancira ministrstvo za okolje in prostor.
