»Za neke v ogenj svet bo izginil,
za druge v led.
Ker nisem vez strastem prekinil,
se strinjam, v ognju bo premínil.
Če bi še kdaj na drug šel svet,
sovraštva čaš dovolj sem spil,
da rečem, da ga tudi led
lahko stopil,
dovolj bi vnet.« – Ogenj in led, Robert Frost
Več kot ena stvar je lahko res. To nakazuje tudi zgornja pesem ameriškega pesnika Roberta Frosta in enako velja za ocene tekoče sezone televizijske serije Igra prestolov. Da šefa serije D. B. Weiss in David Benioff ter vsi ostali odgovorni za scenarije že dve sezoni drvijo proti cilju, je neizpodbitno. Udarni dogodki se vrstijo po tekočem traku, kljukice se premikajo po seznamu nujnih zasukov do cilja, vmes pa izgubljamo čas za kuhanje motivacij, ki so na koncu sicer postrežene, a napol surove. Hkrati bi bilo nepošteno zanikati, da smo, ko so bile vse kljukice odkljukane, dobili izredno udaren predzadnji del serije, ki sicer ne bo odpravil številnih preteklih scenarističnih šlamparij, je pa precej popravil okus in znova vzbudil apetit pred sklepom Igre prestolov.
Če smo v prejšnji recenziji zapisali, da bo letošnja šokantna smrt pripadla kvaliteti serije, naj opomnimo, da v svetu Igre prestolov mrtvi včasih zopet oživijo. Močno upamo, da 5. del 8. sezone ni bil samotna lastovka. Če ne bo, se z veseljem posipamo s pepelom. Tega je v Zahodnjem trenutno na pretek.
Led in dracarys
Seveda se bodo tudi po 5. delu pojavili očitki. Nekateri menijo, da so avtorji zavrgli lok, ki so ga gradili za Jaimeja in Cersei. Na mestu je vprašanje, zakaj Daenerys z Železno floto na isti način ni opravila že v 4. delu ali še prej. Nekatere bo motila tudi transformacija matere zmajev. Manj bo kritikov dolgo pričakovanega spopada med Psom in Darth Vaderjem. Se opravičujemo, Vršacem. Kakorkoli že, vseh nikdar ne moreš zadovoljiti. Morda je tudi res, da se je končni obrat Daenerys v norost zgodil nekoliko hitro. Praktično iz enega v drugi del. V resnici pa se je tak razplet kuhal že od samega začetka.
Zgoraj predstavljena Frostova pesem naj bi bila ena od inspiracij za nastanek knjižne serije. Ta se ne imenuje Igra prestolov (to je naslov zgolj prve knjige), temveč Pesem ledu in ognja. Martinov svet je bistveno razpet med ta dva ekstrema – dolge zime in dolga poletja, bele hodce in zmaje (morda kar Targaryene?), sovraštvo in slo. Preveč enega ali drugega je dovolj za pogubo sveta. Da smo pozabili na uničujočo moč ognja, s katerim je Daenerys pričela pospravljati sovražnike že v sklepnem delu prve sezone, pa je krivo gledalčevo simpatiziranje z dekletom, ki je pretrpelo ogromno krivic in si je zaslužilo moč, da se brani ... in se malce tudi maščuje.
Končno zlobnež, ki se ga lahko bojimo
Igro prestolov so krasile nenadne smrti domnevnih junakov, predvsem pa pojavljanje vselej novih in hujših zlobnežev, ko so stari izgubili draž. Začeli smo z Lannisterji, nadaljevali s Stannisom in nato še z Boltoni in do neke mere s klerikalci v Kraljevem pristanku. Po Ramsayju bi ta vloga morala pripasti Euronu Greyjoju, a gre za lik, ki je bil izredno slabo izkoriščen glede na knjižno podlago. Zato smo se še enkrat vrnili k Cersei, kar se je zdelo nerodno in v nasprotju z dinamiko serije. Posledično je do 5. dela te sezone tudi nekoliko šepala. Še posebej, ko so odpravili z nadnaravno grožnjo s severa. Preprosto ni bilo pravega lika, ki bi se ga človek bal. Dokler niso zazvonili zvonovi Kraljevega pristanka. Transformacija Daenerys je sedaj zaključena. Dekle, ki jo je lasten brat prodal v spolno suženjstvo, je postalo to, česar se človeštvo najbolj boji že več kot pol stoletja - norec z jedrskim orožjem.
Podobno kot se je zgodilo v resničnem življenju, je mogočno orožje brez protiuteži tudi v seriji postalo recept za zlorabe in trpljenje. Daenerys je z zmajskim ognjem že od samega začetka grozila vsem, ki se ji niso pokorili ali je vzljubili. Najprej je (p)ožgala Qarth, nato Astapor in Yunkai, za konec pa še Vaes Dothrak in Meereen. Ker so tam goreli »tujci«, sužnjelastniki oziroma »slabi ljudje«, smo z njihovim trpljenjem nekoliko manj sočustvovali.
Celo prvo dejanje Daenerysine milosti, ko je v prvi sezoni poskušala zaščititi (čarovnico) Mirri Maz Duur pred posilstvom, je sledilo vojaškemu pohodu Dothrakijev, za katerega je ves čas prosila. Prav tako je ni motilo, ko je Drogo obljubil, da bo porušil kamnite hiše vladarjev Zahodnjega, zasužnjil tamkajšnje ljudstvo in nad njimi izvršil še mnogo drugih grozodejstev. To početje pa se pokaže v precej drugačni luči, ko ga vidimo iz prve roke in skozi oči »naših«. Da je Daenerys s pustošenjem Kraljevega pristanka zaključila, kar je pred smrtjo želel izvesti njen nori oče, je dodaten pripovedni bombonček. Od tod tudi prizori mešanja njenega zmajskega ognja z zelenimi plameni divjega ognja iz zalog kralja Aerysa.
Kako se bo zgodba končala? Dovolj vseeno. Ne zato, ker bi bili apatični. Serija je s transformacijo Daenerys uspela do konca izpeljati ključni pripovedni lok in zato smo lahko veseli. Če si avtorji v zadnjem delu ne bodo privoščili še kakšne nerazumne scenaristične šlamparije, bomo lahko uživali v katerem koli zaključku. Naj bo vesel, žalosten ali zdrava mera obojega.
