Imamo kakovostno ekipo. Vseeno pa so k uspehu največ pripomogle izkušnje. Finalne tekme so bile namreč precej izenačene, lahko bi se obrnile tudi v prid Maribora. Poleg izkušenj je bila naša prednost tudi daljša klop.
Za vami je sezona, s kakršno se ne more pohvaliti veliko klubov: osvojili ste vse tri domače naslove, na evropskem tekmovanju pa ste se uvrstili med osem najboljših.Dodatno težo temu uspehu daje dejstvo, da smo amaterji. Res pa je, da smo si cilje, ki smo jih dosegli, pred sezono tudi zastavili.
Postavljeni ste bili pred dejstvo, da si ne smete privoščiti spodrsljaja. Je bilo to dodatno breme?Pritisk smo seveda čutili, ne nazadnje je tudi trener od nas zahteval, da na vsaki tekmi priigramo prepričljivo zmago. To ne pomeni, da zmagamo z več zadetki razlike, ampak da kontroliramo potek dvoboja, da nasprotniku ne dovolimo, da se razigra in da ima naša igra ves čas neko rdečo nit.
Kako ste zadovoljni s svojo formo? Je bila letos na višji ravni kot lani?Ne bi rekel, da sem lani igral kaj drugače kot letos. Morda le za odtenek slabše. Bi se pa ozrl v čas pred tremi leti, v vrhunec kariere v dresu zagrebškega Nacionala, ko smo postali hrvaški prvaki. Verjetno sem bil v Sloveniji manj opažen, sem bil pa razglašen za tretjega igralca lige, za reprezentantoma Tihomirjem Novakom in Frankom Jelovčićem, kar je bil poseben dosežek.
Ostaniva še malce pri Nacionalu, vaši zadnji postaji bogate mednarodne kariere. Zgodba, ki se je tam končala, se očitno nadaljuje v Dobovcu, kjer ste jo zastavili s kapetanom Rokom Mordejem in ne nazadnje s trenerjem Kujtimom Morino.Rok je vodilnim ljudem kluba predstavil Morino kot pravo rešitev za vodenje naše ekipe. Je pravi profesionalec, ki tudi od nas amaterjev zahteva profesionalen odnos do dela.
Je pa včasih ob robu igrišča celo preveč temperamenten, kar se mu je že maščevalo.Da… To je morda ena njegovih negativnih plati. Ali pa tudi ne, če poznaš njegovo energijo in predanost. Včasih ga sicer malce zanese, vseeno pa mislim, da ni tako grob kot nekateri trenerji, ki se ob robu igrišča včasih precej bolj spozabijo.
V Nacionalu ste bili tudi vi še profesionalec, v Dobovcu nič več. Kaj je pripeljalo do tega, da ste se odločili za ta korak, da ste se torej po letih igranja v tujini vrnili domov?Ko sem igral v Nacionalu, je bila žena na porodniškem dopustu in vsi smo živeli v Zagrebu. Po koncu tamkajšnje zgodbe sem se odločil, da ne bom več profesionalec, prednost sem dal družini. Glavni krivec, da sem se nazadnje priključil Dobovcu, je bil prav Rok, s katerim sva igrala v Zagrebu. Predstavil mi je projekt, ki so ga zastavili v klubu in kljub temu, da živim na drugem koncu Slovenije v Tolminu, sem se odločil za ta izziv.
Imate pa zagotovo preštete kilometre, ki jih naredite ob pogostem prečenju Slovenije.No, ja… Na naših cestah je težko zadeti, koliko časa bo ta pot trajala. Dobre tri ure v eno smer.
Se bo zgodba o uspehu v Dobovcu nadaljevala?Zagotovo. Ni pa še dogovorjeno, kako in s kom, je še prezgodaj, saj smo komaj končali sezono. Tudi sam se še nisem odločil, najprej moramo sesti skupaj in se pogovoriti.
Še na mednarodno prizorišče. Slovenski futsal ima pred seboj dva večja neizpolnjena cilja: eden je reprezentančni nastop na svetovnem prvenstvu, drugi pa uvrstitev državnega prvaka na zaključni turnir najboljše četverice. Kateri cilj je realnejši?Reprezentanca je malce bolj konkurenčna, čeprav smo njeni nosilci že malce v letih in futsal za nas ni več glavna prioriteta v življenju. Morda je ta generacija že pokazala svoj vrhunec, res pa je, da imamo kar ugoden žreb v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, saj igramo z Ukrajino, Kosovom in Makedonijo.
Za zdaj ostajate edini Slovenec, ki je igral na final-fouru v futsal ligi prvakov, leta 2014 v dresu azerbajdžanskega Araza. Kaj je tam drugače, da ni prostora za manjše klube?To je pač najvišja možna klubska raven, primerljiva z uvrstitvijo med najboljše štiri reprezentance na svetovnem ali evropskem prvenstvu. Presenečenja so zelo redka ali celo nemogoča. Ekipe, kot so Movistar iz Madrida, portugalska Sporting in Lizbona oziroma Kairat ali Araz iz Zakavkazja, težko spustijo zraven koga od manjših. Za zdaj je za slovenske klube to previsoka raven.
Kakšna pa je vaša izkušnja iz leta 2014, ko ste z Arazom osvojili tretje mesto?Vrhunec moje kariere. Največ, kar sem lahko dosegel kot igralec. V Bakuju, kjer je potekal turnir najboljše četverice, je bilo vse na vrhunski ravni, neverjetno doživetje.
V dresu Araza ste bili torej na vrhuncu klubske kariere, tri leta prej, pri selitvi iz tolminskega Puntarja v Španijo v klub Caja Segovia, pa na začetku mednarodne poti. Pri 23 letih.Ko je prišla prva ponudba, sem zelo okleval, najprej sem si pravzaprav premislil. Tik pred sezono sem nazadnje sam poklical v klub, saj sem si rekel, zdaj ali nikoli. Ko danes gledam nazaj, sem prepričan, da sem se odločil v pravem trenutku. Postal sem zrelejši in se osamosvojil, kar se morda ne bi zgodilo, če bi šel v tujino mlajši.
Zaslužka se verjetno ne da primerjati s tistim, ki je namenjen nogometašem na travnatih igriščih?Ni bilo slabo, vseeno pa ne dovolj, da bi zaslužil dovolj za življenje po koncu kariere. Res pa je, da sem šel v tujino v obdobju, ko je šla finančna kriza h koncu. Vendar moram priznati, da je bila v prvih dveh sezonah v Španiji zame izkušnja pomembnejša od zaslužka.
Španija, Italija, Azerbajdžan in Hrvaška so torej države, v katerih ste igrali. Kje je bilo najlepše?V Zagrebu. Ker je bila z menoj družina. To je odtehtalo vse, tudi zaslužek.
Še v Posočje, ki je bilo pred leti eno od središč slovenskega futsala, danes je slika bolj žalostna: Puntarja ni več, Oplast ni konkurenčen najboljšim. Kaj se je zgodilo?Tudi turnirjev, ki so jih organizirali v vsaki vasi, ni več. Vsi govorimo, kako nam je žal, da se je to zgodilo, nihče pa nič ne naredi. Vseeno mislim, da gre zgolj za obdobje, po katerem bo spet prišel vzpon, ki si ga naša dolina zasluži.
Nam lahko zaupate še to, kdo bi lahko bil vaš naslednik v reprezentanci?Ojoj, zdaj ste me pa našli…
Mariborski up Jeremy Bukovec precej spominja na mladega Krištofa…Da, dobro igra, prijetno me je presenetil. V reprezentanci do 19 let je sicer več talentov, ki se lahko prebijejo v ospredje. Poleg Jeremyja bi izpostavil tudi Timoteja Debeljaka. Njihov čas prihaja.
