In zdaj skušajo novinarje stisniti v kot ali, še bolje, jih poriniti v prepad s siljenjem v izdajo njihovih virov. Celo v Ameriki, ki ni kak dragulj na področju varovanja človekovih pravic, novinarjem ne delajo tega. Pri nas pa so nekateri pravniki(-ce) tako prepričani, da morajo ščititi pravo in ne človeka, da se udinjajo ljudem, ki bi jim v najboljšem primeru morali ponuditi samo osnovno pravno zaščito – spet pred zlorabo pravosodja samega. In pri vsej stvari gre za glavno in neodtujljivo pravico do obveščenosti državljanov, novinarji samo opravljajo družbeno (naj)koristnejše delo. Evropa, na katero se nekateri tako radi sklicujejo, je že nekajkrat pritrdila prednosti pravici do obveščenosti in svobode izražanja pred pravico do zasebnosti.
Vsi vemo, kaj se dogaja v državah, kjer sodijo novinarjem, da v takih državah o demokratični svobodi ne moremo govoriti. Zato je naša državljanska dolžnost, da jasno povemo, da pustite novinarje (tudi tiste, ki delajo na televiziji resnice, državljani znamo ločiti zrnje od plev) pri miru, že tako opravljajo najodgovornejše delo v državi, bolj odgovornega od politikov. Saj verjetno še niste slišali za primer, da bi želel pokvarjenec, ki je ogoljufal državo in mu novinarji dihajo za ovratnik, potrditi, da se strinja z objavo osebnih podatkov, ki ga obremenjujejo?
Umetno ustvarjena dilema o varovanju osebnih podatkov v trenutku, ko vsi vse vedo o nas, saj tehnologija to vedno bolj omogoča, zamegljuje glavno dejstvo – da je pravosodje res v krizi in da ne zna sankcionirati očitnih zlorab na področju javnega delovanja. Tukaj naj poišče prednosti, ki jih ponudi hitri razvoj informacijskih tehnologij in pripelje nazaj nakradeni državni denar – dovolj ga bo za zdravnike, prekarce, vojake, umetnike in za vse s socialnega roba.
Srečo Knafelc, Krvava Peč