Svojega konjička sta se dekleti lotili v najbolj nemogočem času. »Sama sem bila še na porodniškem dopustu, Ana že visoko noseča. Ko imaš komaj čas, da greš na stranišče, sva se ob hitri kavi dogovorili, da se bova lotili tega projekta,« pove Eva in pripomni, da je k temu morda pripomogla tudi želja po odmiku od vsega, ne nazadnje tudi od družine: »Seveda v pozitivnem smislu.« Tudi ime znamke spoji obe njuni lastnosti: ljubezen do lesa in barvo las. »Wood & Blonde je znamka, ki naju tudi po besedah prijateljev odlično opiše,« povesta blondinki od nekdaj.
Pohištvo, ki ni samo lepo
»Zgodba s čoki se je začela pred tremi leti, ko sem očeta prosila, naj mi enega naredi za dnevno sobo,« pove Ana. Čeprav si je sama z družino uredila stanovanje v Ljubljani, ji tradicija, predvsem pa urejen dom, veliko pomenita. »Pri nas so čoki od nekdaj ležali okoli hiše. Občasno je oče mami iz gozda privlekel kakšen zanimiv kos debla, uporabljali pa smo jih za mizice, sedala, podstavke za lončnice…« našteva Ana, ki ima zdaj doma že pet štorov, tudi v otroški sobici za nočno omarico, klubsko mizo v dnevni sobi ter na terasi. »Prijatelji so videli, kakšno toplino da lesen štor v sicer minimalističnem, moderno opremljenem domu, in začelo se je povpraševanje po izdelkih,« pojasni Ana.
»Predvsem bi radi povedali, da je nama obema všeč les, prav tako sva se od nekdaj zanimali za dizajn, lep dom, pomembni so nama tudi detajli v njem. Obe sva želeli ustvariti kos pohištva, ki ne bo le lep, ampak tudi uporaben, domač in bo kot detajl dal posebno toplino domu,« razloži Eva.
Idej jima ne zmanjka
Trmasti kot sta, sta se lotili preučevanja lesa in med učenjem prišli do ugotovitve, da jima je všeč tudi proces njegovega obdelovanja. Zdaj obe že kar dobro obvladata rokovanje s skobeljnikom, različnimi brusilniki in gorilnikom. Delata v dveh delavnicah. Ena je v Evinem kletnem prostoru hiše v središču Ljubljane, Ana pa les skladišči in večinoma vsa groba in umazana dela opravi v Begunjah pri Cerknici. »Skratka dela, ki ne sodijo v središče Ljubljane,« v smehu pripomni Ana.
Idej, kako oblikovati še neobdelan, grob kos lesa, jima ne zmanjka, vedno več delata po naročilu. Najpogosteje uporabljata hrast, smreko, hruško. »Bolj kot idejo je včasih težko najti primerno sušen in lep kos. Pri Lukovici sva našli 200 let staro, ravno prav sušeno hruško. Lahko si mislite, kako naju je lesar pogledal, ko sva prišli po hlod: ena z dojenčkom v roki, druga visoko noseča,« se v smehu spominjata dami, ki sta nato organizirali prevoz hruške do žage. »Ves čas sva nadzirali razrez hloda na želene debeline in vse skupaj z najinima malima avtomobiloma, v katerih so bili še otroški voziček in otroci, tudi pripeljali domov.« Tudi sicer dekleti večino del opravita sami. »Anin oče les pripelje iz gozda in razreže, meni mož pomaga pričvrstiti kakšno nogo na mizico,« pove Eva, ki ob tem pripomni, da sta si v tem času pridelali kakšno dodatno bolečino v križu zaradi obračanja štorov med brušenjem, barvanjem in lakiranjem. »Na dolge in lepo manikirane nohte sem že zdavnaj pozabila,« potarna Eva.
Proces ni tako enostaven in hiter, kot je morda na prvi pogled videti. Ampak sprostitev in uživanje v delu z lesom ter končni izdelki poplačajo vse. Najbolj veseli pa sta, ko njuni izdelki zaživijo v novih vlogah in leseni štori dobijo nov dom.
