V četrtek je francoski predsednik Emmanuel Macron na znameniti novinarski konferenci, s katero je povzel dvomesečno nacionalno razpravo in predstavil ukrepe kot odgovor na zahteve rumenih jopičev, dejal: »Treba je reformirati Ecole nationale d'administration, da bi zgradili nekaj, kar bi delovali bolje.« Ecole nationale d'administration (Ena), ki je bila tudi odskočna deska za Macronovo kariero in potem vzpon na oblast, je ena najelitnejših visokih šol v Franciji, v katerih se od leta 1945 šolajo kadri za najvišje uradniške položaje in vodilna mesta v državnih podjetjih. Obiskovali so jo štirje dosedanji predsedniki, poleg Macrona še Valéry Giscard d'Estaigne, Jacques Chirac in François Hollande.
Ne le zahteve rumenih jopičev po njeni ukinitvi, tudi dvomesečna nacionalna razprava je pokazala, da v očeh javnega mnenja tisti, ki so končali izjemno zahteven program Ene (teh je vsako leto okoli 90), kot uradniška elita ne služijo skupnemu občemu interesu, ampak delujejo bolj kot predstavniki oligarhije in vase zaprte kaste, ki je izgubila stik z realnostjo in resničnimi problemi Francozov, zanimajo pa jo predvsem lastni privilegiji. Prav tako naj bi zapadli enoumju, ki ga ustvarja Ena.
»Oče« je de Gaulle
Ena naj bi izgubila izvorno poslanstvo, ki ji ga je ob koncu druge svetovne vojne namenil tedanji predsednik začasne vlade Charles de Gaulle skupaj s komunisti: da bi ustvarjala nacionalno uradniško elito, ki bi prišla iz ljudstva in ki bi delala za ljudstvo. Po vojni je šlo tudi za to, da se vladi ne bi bilo treba toliko opreti na visoke uradnike, ki so do tedaj sodelovali z nemškim okupatorjem ali kolaboracionističnim vichyjskim režimom, pred vojno pa so prišli na visoke položaje prek sorodstvenih vezi. Francoski poraz leta 1940 naj bi bil posledica slabega šolanja in rekrutiranja uradniške elite, tudi zato Ecole nationale d'administration.
Macron pa želi, da bi bila Ena spet iz ljudstva in za ljudstvo. Zrcalila naj bi raznolikost francoske družbe. Izvesti hoče reformo njenega rekrutiranja in izobraževanja, pa tudi kariere, ki naj bi jo omogočila. Sicer mu gre predvsem za to, da bi bilo mogoče lažje odstaviti neučinkovite uradnike.
Kritika z leve…
Ena od kritik na račun Ene pravi: »Izobraževanje je preveč pravniško in preveč usmerjeno v učinkovitost v poslovnem svetu, ni ustvarjalnosti, tudi ni sinov delavcev, enarhi (tisti, ki so končali Eno) imajo preveč oblasti v državi in se kooptirajo.« Na levici enarhom, ki naj bi dejansko vodili francosko državo, očitajo, da so izgubili stik z resničnostjo, ker niso zmožni, ob tem ko so na skoraj vseh visokih položajih, preprečiti vse večje delitve Francozov na bogate in revne (čeravno je v Franciji podobno kot v Sloveniji ta prepad eden najmanjših v EU). Prav tako jim očitajo delitev Francije na območja, ki jim globalizacija koristi, in območja, ki jih globalizacija močno siromaši (kar je bil glavni vzrok za začetek gibanja bolj podeželskih rumenih jopičev).
Na liberalni desnici pa trdijo, da se nesposobnost enarhov kaže predvsem v tem, da ima Francija že dolgo enega največjih proračunskih primanjkljajev v EU in da ji slabo kaže tudi glede brezposelnosti. Enarhi naj bi na vrhu države branili močno vlogo države, onemogočali decentralizacijo in večjo vlogo zasebnega sektorja. Temeljni problem naj bi bil, da so danes v Franciji del vladajoče uradniške elite tisti, ki so imeli dobre ocene v šolah, kot je zlasti Ena, ne pa tisti, ki so se izkazali s svojim delom in zavzetostjo (kot velja v ZDA, kjer pa so bogati v uradniški karieri zaradi lažjega dostopa do plačljivih univerz privilegirani.)
Zagovorniki Ene menijo, da so za vse omenjene težave francoske družbe in države krivi politiki s svojimi odločitvami, ne pa visoki državni uradniki, enarhi, ki naj bi jim bili podrejeni. Strogi sprejemni izpiti za vpis na to visoko šolo vsaj do neke mere zagotavljajo enakopravnost in meritokracijo. Če pa je le 5 odstotkov slušateljev Ene otrok delavcev, je to posledica tega, da celotno francosko šolstvo, katerega Ena je le vrh, ne blaži velikih socialnih razlik (kar bi morala biti ena od nalog šolstva). Francija potrebuje takšno šolo uradniške elite, kot je Ena, zahteve po njeni odpravi (ki morda spominjajo na zahteve srbske protibirokratske revolucije pred 30 leti) so populizem in demagogija, čemur naj bi deloma podlegel tudi Macron. Ena naj bi bila za populistične načine razmišljanja le grešni kozel in prikladen simbol vladajočih, ki slabo vodijo Francijo.
