Zastoji, gneča in kolone se v soboto za spremembo niso vili po ljubljanski obvoznici. »Pozor, prehitevam,« je svojo namero za tako zgodnjo uro malce preveč nestrpno napovedal starejši gospod in za trenutek podrl sicer funkcionalen dvosmerni promet »pešfordov« na Golovec. Z dramatičnim zavijanjem z očmi mu je mlajše dekle dalo vedeti, da smo na sproščujočem pohodu, ne na dirki, zato potrebe po živčnosti ni. »Cilj je treba doseči, a je prijetna pot vendarle pomembnejša,« pomežikne mladenka in se odpravi naprej po Poti spominov in tovarištva.
Borovničevec za dobro jutro
»Hej, brigade, hitite, razpodite, požgite,« je ena najbolj poznanih partizanskih pesmi ob poti pozdravljala pohodnike na Poti ob žici, ki so korak nezavedno prilagodili njenemu ritmu. Poleg radia je na mizi stala steklenica, ob njej (še prazni) kozarčki. »Enega pa bova, za dobro jutro in za zdravje. Pot je še dolga,« je med nalivanjem borovničevca še pred sedmo uro zjutraj med Vičem in Livado spodbujal Janez Kraškovic. »Že deset let ob poti postavim mizo z žganjem. Veste, ljudje že pričakujejo, da bom tukaj,« pokima in doda, da pijačo pohodnikom ponuja brezplačno. »Vzdušje je treba ustvariti,« pomigne proti na drevo obešeni jugoslovanski zastavi. »Na zdravje!« dvigne kozarec in zvrne ta kratkega. Tako na dober pohod kakor na spomin na vse, ki so bili med 2. svetovno vojno ujeti znotraj žičnate ograje italijanskih in nemških okupatorjev.
Pot ob žici je največja športno-rekreativna prireditev pri nas, od četrtka do sobote so organizatorji pod streho uspešno spravili že 63. izvedbo, tokrat z rekordnim številom, okoli 10.000 pohodnikov okoli celotnega obroča, ki so premagali 35-kilometrsko preizkušnjo. Skupaj je bilo od četrtka do sobote na pohodu več kot 34.000 ljudi. A čeprav prireditev večina vzame za sproščen sprehod v dobri družbi, se jih veliko na pohod opravi v spomin. »Kadar le morem, grem,« med kratkim oddihom s sladko malico pove 68-letna Zlata iz Portoroža, tokrat že sedmič v boju z dolgim krogom. »Všeč mi je, da toliko ljudi ta dan še vedno doživi na tako svečan način. Sama se na pot odpravim v spomin na osvoboditev ne le Ljubljane, ampak na splošno. Za starejše generacije je to še vedno velik trenutek, ki smo ga imeli v naši zgodovini. Danes pa je skoraj že sramota reči, da smo nekoč priborili svobodo,« pojasni.
Rdeča zvezda za partizane
»Treba je obujati spomine, da se ohranijo. Gre za spomine na starše, ki so se borili,« poleg rekreacije dodaten razlog za sobotno odpravo opiše Cveto Brenčič, ki se je na pot tokrat odpravil že dvajsetič. Prejšnja leta je tekel v teku trojk, tokrat zaradi let, ima jih 65, raje hodi. »Ne vem, ali se o tem danes govori premalo, zagotovo pa ne preveč. In če se spomin ne ohrani, se lahko kaj takšnega ponovi,« opozori na morebitni črni scenarij. Smo z rezilno žico ob Kolpi naredili korak v to smer? »Nikoli ne veš,« pravi Cveto, a upa, da ne. »Na juriš, na juriš, na juriš!« zadoni iz nahrbtnika mimoidočega para s titovkama na glavi. Tudi za njiju je pomembno, da se spomin ne pozabi. »Rdečo zvezdo nosim za partizane, ne komuniste. To je druga zadeva, nočem, da se mešata. Mislim, da se partizane zadnje čase na veliko prikazuje v negativni luči. Zame je partizan tisti, ki se je boril za svojo domovino. Vsi drugi, ki so borili proti njej, pa so v nasprotju z idejo, v katero verjamem,« je jasen 31-letni Žan.
Z bolj osebnim razlogom se na pot vsako leto odpravi Marija Trontelj. »Potrdim samozavest in kondicijo. Na 9. maj je imela rojstni dan moja mama. Tako vsako leto med hojo mislim nanjo,« pojasni Trontljeva, ki je krog okoli Ljubljane sklenila že štirinajstič. »Na cilju sem že! Potrebovala sem pet ur in dvajset minut,« je presenetila, impresiven rezultat pa podprla s kartončkom s štampiljkami vseh osmih postojank. 26-letna Maruška se je po drugi strani na PST odpravila prvič. »Po nesreči sem padla v eno super družbo, zdaj pa se sprehajamo. Hoja je zelo zdrava in dobra za telo,« kar je zanjo bistvo pohoda. »Tako se malo povežemo, gremo ven iz sivih blokov in naredimo nekaj zase,« pristavi. Po njenem je zgodovina kot del naše identitete vedno pomembna, se pa na pohod ni odpravila iz kakšnega političnega prepričanja. Podobno kot Maruška razmišlja večina predstavnikov mlajše generacije, neobremenjene z ideološkimi boji, ki kljub časovni distanci ostajajo del aktualne (politične) razprave. Vsaj simbolno pripadnost pa nekateri sporočajo prek partizanskih čepic z rdečimi zvezdami, pionirskimi rutkami ter majicami s podobo Cheja Guevare, Tita in partizanskimi slogani.
