Jutro po večeru, ko je na ljubljanskem gradu prejel priznanje častnega meščana Ljubljane, smo se v slaščičarni za Bežigradom, pod njegovim blokom, dobili z njim. Franta, kot ga kličejo zvesti prijatelji, tovariši, tovarišice, s katerimi vsako jutro, med 8. in 9. uro, spije kavo, nas je pričakal nasmejan. Na poskok ali na juriš, kot je v smehu pripomnila zbrana druščina, hudomušno povabi na pogovor v svoje stanovanje. Stanovanje Franca Severja - Frante je polno starin, iz več starih ur se ob polni uri oglasijo različne melodije. Tudi stene krasijo slike v masivnih okvirjih, v oko pa pade portret šarmantnega gospoda. Ja, slaven partizanski komandant, junak, je bil v mladosti visok, vitek in čeden gospod. Pravi magnet za ženske.
Otroštvo je preživel v vasi Šentjurje pri Grosupljem, kot radoveden je veliko podpore našel v učiteljici in pisateljici Ani Gale. Vsako popoldne sta skupaj poslušala slovensko besedo po edinem radiu v hiši, s tem pa ga je okužila z literaturo in ljubeznijo do domovine. Na to, da bo partizan, ni nikoli pomislil. Še domače kure na hišnem dvorišču ni mogel zaklati. A ker se ni strinjal z okupacijo, prav tako pa je čutil izredno ljubezen do domovine, se je leta 1941 pridružil četi grosupeljskih partizanov. Skupaj so se priključili 2. štajerskemu bataljonu in eno hujših zim preživeli v nenehnem urjenju in političnem izobraževanju na Pugledu. Aprila leta 1942 je iz bataljona nastala 1. slovenska proletarska brigada, ki pa se je morala preimenovati v II. grupo odredov. Franta je postal kurir med poveljnikom Francem Rozmanom - Stanetom in poveljstvom Pohorskega odreda.
Decembra leta 1943 je postal komisar Cankarjeve brigade, februarja leta 1945 pa poveljnik 11. Zidanškove brigade, ki se je tedaj bojevala v Savinjski dolini in na Menini planini. Da bi poenotili bojevanje Šlandrove in Zidanškove brigade na Moravškem in Menini planini, so oblikovali poseben operativni štab in Franta je prevzel poveljevanje temu štabu marca leta 1945. Takrat pa so Nemci začeli ofenzivo proti obema brigadama na Menini planini. Pripeljali so zloglasno 14. SS-divizijo Galizien, ki so jo sestavljali izdajalci iz Ukrajine in Belorusije. Frantove bojne izkušnje iz odredov in brigad, osebna in poveljniška hrabrost ter dobro poznavanje bojnega okolja so pripomogli k temu, da sta se obe brigadi izmaknili iz skoraj neprebojnega obroča brez večjih izgub, čeprav jima je grozilo popolno uničenje.
Po končani vojni je odšel s 14. divizijo v Vojvodino in nato v vojno letalstvo. Bil je leto dni na šolanju za višje častnike v Rusiji. Leta 1949 je končal letalsko fakulteto pri vojni akademiji v Beogradu. To fakulteto so obiskovali vidni partizanski voditelji, da bi prevzeli poveljujoče dolžnosti v vojnem letalstvu. Več njegovih sošolcev je pozneje postalo poveljnikov vojnega letalstva in protizračne obrambe JLA. Tako je Franta postal načelnik štaba 1. gardne letalske divizije, kjer je pridobil znanje za pilota. Leta 1952 je postal poveljnik letalske baze na Batajnici pri Beogradu, nato je bil v poveljstvu letalstva v Zemunu. Kasneje so ga premestili bližje domu kot poveljnika letalske baze Pleso pri Zagrebu.
Zaradi hrošča brez čina generala
Med vojno ranjenemu Franti je zaradi poškodovane ahilove tetive pripadla 30-odstotna invalidnost in možnost brezcarinskega uvoza avtomobila. Z denarjem, ki so mu ga poslale tete iz Amerike, si je kupil Volkswagnovega hrošča. Da bo prav avto eden od razlogov, da se leta 1964 s činom polkovnika (bil je že na listi za imenovanje generala) upokoji, ni pričakoval. Tudi nerazumevanje nadrejenih, ki so mu prepovedali letenje, je bilo razlog za slovo od vojaške uniforme. Vpisal se je na zagrebško ekonomsko fakulteto, da je preživel družino, pa v prostem času gojil šampinjone. Kar 50 kilogramov jih je tedensko vozil v Ljubljano, najpogosteje na hokejsko tekmo. Po končani fakulteti je prišel z družino v Ljubljano. Brez političnih zvez je prevzel položaj direktorja letališča Ljubljana-Pula in ga uspešno vodil polnih trinajst let. Ne nazadnje je prav v njegovih časih brniško letališče postalo mednarodno.
Zvest pa je, vsaj nekaj časa, ostal tudi svojemu hrošču. Dokler ga na letališče ni prišel obiskat prijatelj Jurij Levičnik, takratni direktor novomeškega IMV. Ker se po mnenju Levičnika ni spodobilo, da se direktor letališča vozi v »kišti«, mu je pripeljal renault 18. A Franta ni bil zadovoljen – menda ga je na ovinkih treslo, prav tako je imel z njim nesrečo. Je pa imel zato več sreče pri lobiranju za letala. Kot se Franta rad spominja, je takratnega direktorja Jatovih letal skupaj z ženo in lepo hčerko gostil na Krvavcu. Morda mu je prav zaradi šarmantnosti uspelo pridobiti prvo blagovno linijo od Brnika do Frankfurta. Sicer pa so brniško letališče v času njegovega mandata obiskovali številni pomembneži; reden gost je bil tudi maršal Tito, ki je bil izredno navezan prav na protokolarni objekt na Brdu. Posebnih želja menda ni nikoli imel, občasno sta s Franto le spila kakšno pijačo. Na kavo sta ga med čakanjem na polet vabila tudi Stane Dolanc in Edvard Kardelj.
Upokojil se je dostojno in z dvignjeno glavo
Upokojil se je kot direktor Inex Adrie Airways leta 1981. Srčni infarkt, rojstvo prvega vnuka (danes ima že pet pravnukov), predvsem pa še danes najhujša slovenska letalska nesreča Adrijinega letala nad Ajacciem so bili dovolj, morda celo preveč za človeka, ki je globoko prizadet brez najmanjšega izgovarjanja priznal svojo objektivno odgovornost za nesrečo. Kaj več od pokončnega človeka niti ne gre pričakovati. Od človeka, ki z žalostjo spremlja sedanjost slovenske družbe in z odprtim srcem upa in gleda naprej. Predvsem pa poziva k pomiritvi in k lepšemu in iskrenejšemu odnosu do domovine, edine, ki jo imamo in jo moramo spoštovati. V teh dneh pa tudi odkrito o tem, da preteklosti ne smemo pozabiti – kot tudi ne na njej graditi sovraštva in nestrpnosti.
