Javni zavod SNG Opera in balet Ljubljana je še vedno brez ravnatelja, čeprav je ministrstvo za kulturo prvi razpis za to delovno mesto odprlo že leta 2017, ko je bil ravnatelj še Peter Sotošek Štular, drugega pa lani, 23. novembra. Ta pa se, če prav razumemo pitijska pojasnila ministrstva, še ni končal, četudi je imela pristojna komisija štiri mesece časa za odločanje. Ker je vršilcu dolžnosti Rajku Meserku mandat potekel 26. aprila, ga je naslednji dan kot novi vršilec dolžnosti zamenjal Staš Ravter.
Pingpong med MK in Opero
Očitno je, da imajo z izbiro ravnatelja ljubljanske Opere na ministrstvu za kulturo resne težave: »Ta trenutek še ne vemo, ali bo izbran kateri izmed kandidatov ali ne bo izbran nihče.« Po naših informacijah pa naj tako minister Zoran Poznič kot prejšnji minister Dejan Prešiček ne bi bila navdušena nad nobenim od prijavljenih kandidatov; vse naj bi kot neustrezne zavrnila tudi svet in strokovni svet Opere. Zakaj torej kandidatov ne obvestijo o zavrnitvi in ne razpišejo novega razpisa? Komu koristi še eno vedejevstvo?
Javne razpise seveda zavezujejo določeni roki. Zadnji razpis se je odprl 23. novembra 2018, rok oddaje vlog je bil 24. december 2018, minister pa bi moral novega ravnatelja imenovati po tem, ko dobi sicer nezavezujoče mnenje sveta in strokovnega sveta javnega zavoda. Toda ministrstvo je za to mnenje zaprosilo šele 3. aprila, tri mesece po končanem roku prijave, sveta Opere pa sta mnenji poslala 18. aprila, čeprav so neuradno imena kandidatov krožila že od začetka leta. In ministrstvo zdaj ravno to pozno pridobitev mnenja svetov Opere navaja kot vzrok za zamudo pri zaključku razpisa.
Izbirni postopki resda potrebujejo čas za »poglobljen razmislek, in je vsakršno prehitevanje odločitev neodgovorno in nesmotrno«, kot se zdaj izgovarjajo na ministrstvu, a tudi dveletno »poglabljanje« je enako neodgovorno in nesmotrno, še posebno ker se v zavodu tudi zato kopičijo težave. Poleg tega gre vendarle za javni zavod, ki letno prejme največ denarja med zavodi na področju kulture v Sloveniji, zato je ravnanje ministrstva še toliko bolj sporno.
Zavlačevanje kot metoda?
Ena izmed novih težav, ki so nastale v času v. d., je gotovo dvom o zakonitosti zaposlitve prejšnjih umetniških pomočnikov v. d. ravnatelja Rajka Meserka, Rocca za področje opere ter Sanje Nešković Peršin za področje baleta, o čemer smo pred časom že poročali. Delovni inšpektorat je ravno te dni v Opero poslal odločbo o tem, da sta bila umetniška vodja res zaposlena nezakonito (Rocc je že zapustil Opero, Sanja Nešković Peršin pa ostaja zaposlena kot baletna plesalka solistka). To pomeni prekršek, ki bo zavod in pravne osebe stal okrog tisoč evrov. Toda Opera naj bi tik pred Meserkovim odhodom z mesta vršilca dolžnosti vložila sodno varstvo in se torej zoper odločbo pritožila, s čimer se je zadeva prestavila na sodišče. Pritožbeni postopek bo zavod nedvomno stal več, kot bi ga prekršek (odvetniški in sodni stroški, morebitna kazen…).
Za mnenje o teh zapletih, ki smo jim bili v javnih zavodih že večkrat priča, smo povprašali neodvisnega pravnega strokovnjaka Gorazda Pereniča. Ta pravi, da rokov za odločanje na ministrstvih resda nimajo, a dejstvo, da se vršilci dolžnosti menjavajo, različni deležniki ne odločajo v predvidenih rokih in očitno tudi ni kandidatov, ki bi bili pripravljeni voditi zavod ter bi hkrati izpolnjevali pogoje in uživali zaupanje tako države kot zaposlenih, kaže na resne težave. Vedejevstvo je lahko tudi v pomoč nekomu, ki še nima zadostnih izkušenj in jih tako pridobi do naslednjega razpisa, ali pa je imenovan, da »pospravi hišo«, preden bo kdo drug pripravljen prevzeti položaj.
