Da ne bi tavali po »pojmovni« megli, je seveda najprej treba logično in strokovno opredeliti ključni pojem šport. Gre za dvopomenko. Najširši pomen pojma šport danes razumemo kot »neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga glede na družbeni namen in pomen delimo na več izsekov ali podpodročij, kot so športna vzgoja, rekreativni šport, selekcijski tekmovalni šport in še nekateri. Vsem navedenim izsekom je skupno svojevrstno telesno gibanje.« Sopomenka za najširši pojem šport je športna kultura. Sem štejemo tudi vso pripadajočo infrastrukturo, tekmovalne dosežke, izobraževanje kadrov, raven založništva, športni tisk, razvoj področne vede in sploh vsa pripadajoča materialna in duhovna sredstva. V navedeni opredelitvi pojma šport ne gre spregledati, da gre za »svojevrstno telesno gibanje«. Sedenja pri igranju šaha ni mogoče šteti za telesno dejavnost. Potemtakem tudi ni mogoče pritrditi tezi, da je šah šport oziroma športna kultura. Ožji pomen pojma šport je »človekova namerna, zavestna gibalna dejavnost za krepitev telesa oziroma za ohranjanje ustreznega psihosomatičnega statusa« (Športni terminološki slovar). Tudi ta opredelitev pojma šport navaja »gibalno dejavnost za krepitev telesa« in »ohranjanje psihosomatičnega statusa«. Pojem psihosomatični status označuje celostno stanje organizma, ki je odvisno od ravni gibalnih ali motoričnih sposobnosti, od funkcionalne (srčno-žilne in dihalne) sposobnosti organizma do osebnostnih (konativnih) lastnosti posameznika… in ne nazadnje od zdravja. Če šah že vpliva na razvoj osebnostnih lastnosti človeka (čemur pač ni mogoče oporekati), pa mu ni mogoče priznati vpliva ne na razvoj motoričnih sposobnosti ne na razvoj funkcionalnih sposobnosti organizma. Tudi z zdravstvenega vidika je vsakodnevno dolgotrajno sedenje pri šahovnici, podobno kot šolsko sedenje, prej škodljivo kot koristno. Če šah ne spodbuja razvoja motoričnih sposobnosti in ne srčno-žilnih in dihalnih funkcij (da koristnih spodbud za zdravje ne omenjamo), mu ni mogoče priznati statusa športne panoge.

Žal se apologeti (branilci, zagovorniki) šaha kot športne panoge sklicujejo na pomanjkljivo opredelitev športa, ki so jo našli na spletni enciklopediji Wikipedije. Ta namreč zapiše, da je »šport igra ali dejavnost, izvedena v okviru javno določenih pravil, pri kateri sodeluje ena ali več oseb, pri tem pa tekmuje proti drugim igralcem/udeležencem«. Znano je, da so zapisi na spletnih enciklopedijah strokovno nezanesljivi in pomanjkljivi (in tako tudi omenjeni navedek), zato je bolj verodostojno, če se sklicujemo na pristojne strokovne vire. V različnih strokovnih virih najdemo več kot petdeset opredelitev pojma šport. Ker je šport (v najširšem pomenu tega pojma) zelo neenovita in večnamenska dejavnost, je opredelitev tega pojma največkrat odvisna od avtorja, ki je opredelitev zapisal. Vsem »neštetim« strokovnim opredelitvam pojma šport, ki jih najdemo v različnih strokovnih virih, pa je vendarle skupno to, da ne pozabijo zapisati bistvenega znaka, brez katerega ni športa. Logično zasnovani strokovni pojmi (imenujemo jih tudi têrmini) namreč v svoji definiciji vedno vsebujejo bistveni znak vsebine, ki jo pojem imanentno (neločljivo) vsebuje. In bistveni znak, ki opredeljuje strokovni pojem šport, je telesno gibanje. Zato je opredelitev iz Wikipedije pomanjkljiva in neveljavna, ker v svojo opredelitev pojma šport ne vključuje bistvenega znaka za definirano dejavnost. Nasprotno od navedene pomanjkljive spletne opredelitve pojma šport leksikon Cankarjeve založbe ta pojem opredeljuje kot »urjenje telesnih sposobnosti in njihovo preizkušanje«. Tudi v Športnem terminološkem slovarju je pojem šport pojasnjen kot »človekova namerna, zavestna gibalna dejavnost za krepitev telesa«. Skoraj enako opredelitev najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ter v različnih domačih in tujih leksikonih. Po nobeni od znanih strokovnih definicij pojma šport šahu ni mogoče priznati statusa športne panoge. Temeljni in osrednji ter bistveni identifikacijski znak športa je telesno gibanje. Pri igranju šaha ni telesnega gibanja, zato te namizne igre ni mogoče šteti za šport. Starosta slovenskih športnih pedagogov, profesor Ulaga, nas je v srednji šoli nazorno poučil: šah bi bil šport, če bi na velik travnik narisali šahovska polja, igralci pa bi predstavljali posamezne figure in se v teku ali s skoki premikali po travnati »šahovnici«.

Večji del teorije in prakse v športnem delovanju temelji na prepoznavanju gibalnih (motoričnih) sposobnosti in načrtnem ter smotrnem vplivanju na njihov razvoj. Z raziskovalnim prijemom (s faktorsko analizo) so ugotovljene te gibalne (motorične) sposobnosti: moč, gibljivost, hitrost, gibalna skladnost (koordinacija), gibalna natančnost (preciznost) in ravnotežje. Ni mogoče pritrditi, da je za igranje šaha potrebna katera od omenjenih motoričnih sposobnosti, seveda pa šah teh sposobnosti tudi ne razvija. Tudi izraz vzdržljivost (ki ga ne gre zamenjavati ali celo enačiti z vztrajnostjo, ki je v prvi vrsti psihološka in etična kategorija) je eden temeljnih pojmov v teoriji športa in v športoslovju. Po tem pojmu so dobili ime tudi tako imenovani vzdržljivostni športi. Vzdržljivost kot funkcionalna človekova sposobnost je strokovno opredeljena kot »sposobnost organizma, da obvladuje dolgotrajnejši telesni napor; je kombinacija predvsem mišične, srčno-žilne in dihalne zmogljivosti organizma« (Športni terminološki slovar). Vzdržljivost dosegamo z vzdržljivostno vadbo, ki ji rečemo tudi aerobna vadba in temelji na zmožnosti organizma za »obvladovanje nizkih do srednje intenzivnih dolgotrajnejših telesnih naporov«. Za srednje intenzivni telesni napor štejemo tistega, ki izzove 70 do 80 odstotkov maksimalnega srčnega utripa v minuti (ki je teoretično 220), kar znese med 154 in 176 utripov v minuti. Nemogoče je pritrditi, da ima šahist med igranjem partije šaha tako visok srčni utrip. In ni mogoče pritrditi, da je uspešnost pri igranju šaha odvisna od »mišične, srčno-žilne in dihalne zmogljivosti organizma«. Prav tako le laik lahko pričakuje, da šah vpliva na razvoj funkcionalnih sposobnosti srca, ožilja in dihal. Zato šaha tudi s tega strokovnega vidika ne moremo šteti za športno dejavnost.

Že omenjena spletna opredelitev pojma šport, na katero se sklicujejo apologeti šaha kot športne panoge, je poleg zamolčanja bistvene lastnosti športa pomanjkljiva tudi zato, ker v osredje pojava postavlja »tekmovanje ene ali več oseb proti drugim udeležencem«. Žal, v sodobnem pojmovanju športnega življenjskega sloga tekma ni bistveni identifikacijski znak športa. Zato nekatere klasifikacije športa tega delijo na tekmovalni in netekmovalni šport. Množice ljubiteljev razvedrilnega športa največkrat ne »tekmujejo proti drugim udeležencem«. S športom se lahko ukvarjamo vse življenje, ne da bi kadarkoli tekmovali. Čedalje bolj se uveljavlja pojem »športanje«, ki v osredje ne postavlja tekme. In ne nazadnje, tudi mešalci pijač, pevci popevk, udeleženci na tako imenovanih karaokah, gledališke predstave, ustvarjalci filmskih proizvodov (na primer podelitev oskarjev) in drugi tekmujejo med seboj, pa zato teh dejavnosti ne razglašamo za šport. Pa tudi drugih namiznih iger ne razglašamo za športne panoge, čeprav udeleženci tekmujejo med seboj. Seveda pa tudi tekmovalnega ročnega vrtenja rubikove kocke na kavču po nobeni kolikor toliko veljavni opredelitvi pojma šport ni mogoče šteti za športno panogo, čeprav to trdi urednik Poleta (Nedelo, 15. december 2013). Zgolj »tekmovanje« pač ni veljaven (validen, bistven) znak za prepoznavanje športa.

Zagovorniki šaha kot športne panoge se sklicujejo na to, da se šahisti na šahovsko tekmovanje pripravljajo tudi z različnimi športnimi dejavnostmi, ki jih gojijo v prostem času zunaj šahovskih tekmovanj. Temu seveda ni mogoče oporekati, toda zato šah še ni športna panoga. Ukvarjanje s športom ni imanentni (neločljivi, opredeljujoči, bistveni) del »šahovanja«. Tudi pletilka, znanstvenik in gledališki igralec se včasih v prostem času ukvarjajo s športom, pa zato pletiljstvo, znanstveno raziskovanje in dramska igra niso športne panoge. Vrsta poklicnih glasbenikov se v prostem času ukvarja s športom, pa zato glasba ni šport. Tolstoj je pogosto prekinjal pisanje z daljšimi sprehodi, pa zato pisanje ni šport. Nasploh za sodobnega človeka, ne glede na njegov poklic velja priporočilo, da se nekajkrat na teden posveti eni ali drugi športni dejavnosti. Najbrž to velja tudi za šahiste, čeprav šaha ni mogoče šteti za športno panogo.

Za kronski dokaz, da je šah športna panoga, šahisti navajajo administrativno uvrstitev šaha v »družino športov«. Res je, da sta tako Mednarodni olimpijski komite kot Olimpijski komite Slovenije šah in šahiste sprejela pod svoje okrilje, čeprav po vseh športoslovnih merilih ne gre za šport. Razlogi za takšen ukrep so lahko različni in koristni za obe strani (organizacijski, upravni, politični, gmotni, propagandni, ideološki, psevdoteoretski), zagotovo pa ne strokovni oziroma znanstveni. Kineziološka (giboslovna) analiza šahiranja ne pritrjuje funkcionarjem, ki so tak sklep sprejeli. Če bi šah bil šport, bi najprej bil v študijskem programu pristojne kadrovske visoke šole. Enako bi bil v učnem načrtu osnovnošolske in srednješolske športne vzgoje. In ne nazadnje, če bi šah bil šport, bi bil na programu olimpijskih iger. Šahisti seveda imajo svojo »olimpijsko« prireditev, ki so ji dali ime olimpijada. Terminološki znak »olimpijada« pa še ne potrjuje, da je dejavnost pod tem imenom športna panoga. Terminološki znak olimpijada ni isto kot olimpijske igre. V športu govorimo o olimpijskih igrah, in ne o olimpijadah. Nepreverjeni viri tudi pojasnjujejo nastanek sodobnega izraza »olimpijada«. Ker šah ni bil uvrščen na olimpijske igre, so si šahisti izmislili »svoje igre« in jih krstili z imenom olimpijada. Pozneje so si izraz »olimpijada« sposodile tudi druge dejavnosti, ki s športom prav tako nimajo zveze. Tako imajo na primer tudi izdelovalci strešne opeke svojo olimpijado, na kateri ocenjujejo kakovost opeke in različne krovske domisleke, pa izdelovanje opeke ni šport. Še cela vrsta dejavnosti (matematiki, pevci, čipkarice, gumarji in drugi) uporablja izraz olimpijada za občasno merjenje in ocenjevanje svoje uspešnosti, čeprav jih ne štejemo za šport.

Tudi če novice o šahu in šahistih najdemo na športnih straneh javnih občil, to še ni argument, da je šah šport. Nekje šah pač mora biti. In bliže je športu kot Borštnikovemu srečanju. Žal omejen prostor ne dopušča nizanja drugih ugovorov, ki nasprotujejo zmotni »teoriji« diplomirane športne pedagoginje v Poletu. In kaj je potem šah, če ni šport? Šah je šah. V večini pisnih virov ga najdemo v kategoriji »namizne igre«. In sploh ne razumem, zakaj plemenita intelektualna dejavnost, kot je šah, po vsej sili hoče biti šport, ki v svoji elitni različici postaja čedalje bolj umazan in nehuman. Pa še nekaj je težko razumeti, namreč to, da se ob zmotni »teoriji« svoje diplomantke ne oglasi pristojna športoslovna institucija, ki ji je dala diplomo. Zdi se, da je bila besedna zveza »šport in šah« (z veznikom »in«), ki sta jo nekoč podpirala in uveljavljala v športnem radijskem uredništvu šahist Vasja Bajc, v Delu pa nekdanji športni urednik Evgen Bergant, kar pravšnja. S športoslovnega, semantičnega in logičnega zornega kota jo je mogoče podpreti.

SILVO KRISTAN, športni pedagog