Tukaj sem prvič odprl oči, tukaj sem se rodil, v palestinskem begunskem taborišču na obrobju mesta, v zapuščenih barakah kasarne, ki so jih na hitro zgradili Angleži in jih pustili za sabo, ko so odšli od tod, štirideset barak, poravnanih druga ob drugi kakor krste padlih v vojni, a zdaj so v njih živeli palestinski begunci. Notranjost vsake od krst je bila razdeljena z zidovi iz lahke opeke, da bi naredili bivališča za družine, a stene so komaj segale do poševne strehe in med steno in streho je vedno ostal tisti trikotnik, skozi katerega med družinami krožijo zrak in druge reči.

Vonj po vlagi polni zrak, kislega okusa je, pomešan s porumenelim ometom na stenah, mati pa ima na voljo le plinski kuhalnik. Ko jutro začne tako, da izpiha tekočino iz njega, se z lahkoto prižge in v prostor prinese nekaj domačnosti ter topline, da se jaz in bratje začnemo zbujati in vstajati iz postelj, skoraj mokrih zaradi nočne vlage in dežnih kapelj, ki so padale na nas skozi luknje v pločevinasti strehi. Vrtimo se okoli njega, da bi se zaradi njegove toplote počasi posušili, para, ki se je začela dvigovati iz naših oblek in ust, pa se pomeša s paro čaja z malo sladkorja in pogreje ročice, ki se oklepajo kovinskih skodelic ter pošiljajo toploto v mrzle in prazne želodce. Od nekakšnih improviziranih vrat začnejo v našo sobo prihajati sosedje voščit dobro jutro in posedet na tleh v krogu, ki se sklene okoli našega, ki že objema kuhalnik. Mama jim podaja vrč s čajem, da si iz njega natočijo v skodelice, ki so jih prinesli s seboj – tukaj nima nihče več kakor eno skodelico ali svojo lastno žlico. Njen nasmeh obvladuje skupino, materin nasmejani obraz, ki nikomur ne reče ne, in jutranji pogovor žensk okoli nas… in začne se veselje novega dne, upanje novega dne.

Kljub vidni bedi na obrazih, kljub bednemu kraju so ob sončnih dneh k nam prihajale deklice iz soseščine, da bi skupaj pobegnili čez ograjo taborišča, čez bodečo žico, ki ga je obdajala in v kateri sta bili le dve odprtini, vhod in izhod. Prvi je bil usmerjen na cesto, ki je vodila v mesto in po kateri so prihajale konzerve, pa mleko, pa stare obleke, dokumenti in zaposleni v mednarodnih organizacijah za pomoč. Skozi druga vrata pa smo vstopali v sadovnjake, ki so nas obdajali, nekoliko vstran od krst in njihovih prebivalcev, vstran od žičnate ogrlice; tukaj se je življenje igralo svojo veselo igro. Fantje so šli ven, da bi ujeli kakšnega ptiča in prišli do zmenka s katero od deklet… Igrali smo se in zabavali in jedli zelenjavo, ki smo jo narabutali po poljih, medtem ko so se dekleta drugič odkradla, da bi proč od nas preživela nekaj časa s tistimi, ki so jim lepšali življenje, potem pa so se urno vrnile, ko so zaslišale glas lastnika tega ali onega sadovnjaka, kako nas preklinja in podi s svoje posesti, ter so skupaj z nami pobegnila daleč proč od sadovnjaka, vendar so se še med begom spogledovala z ljubljenimi in ob vsakem koraku so jim poskočile prsi, da so ljubljeni vzdihovali…

Nekoliko proč od polj je tekla železniška proga, ki je za nas pomenila konec preganjanja z lastniki sadovnjakov in njihovimi psi, priložnost, da posedemo po kamnih in da fantje iz žepov privlečejo nakradene paradižnike in kumare, dekleta pa izpod puloverjev solato, da z narabutanega z rokami obrišemo ostanke zemlje in napoči čas za sveže pečeno hrano, ki ima okus po pustolovščini tatvine in ljubezni. Oči nam zatavajo po poljih vrtnic, ki se raztezajo daleč proč od proge; to je bil za nas in za prebivalce taborišča vrhunec sprehoda, da smo tam, na tistem kovinskem prehodu in mečemo kamenje v vlak, ki drvi mimo. Ne vem, zakaj smo to počeli, morda zato, ker je bil vlak vzrok našega prihoda sem, morda zaradi česa drugega, česar nisem razumel ne takrat in še zdaj ne.

Zemlja… Zemlja in njen vonj po tem, ko je padal dež na taborišče in okoliške kmetije, ta veličasten vonj, ki ga za vedno nosim s seboj, pomešan z vonjem po kupu kravjakov, iz katerih bo gnojilo za prst, ki se meša z dežjem in peskom. Zaradi tistega slastnega vonja mi je kraj prodrl globoko v spomine, kjer zdaj prebiva, globok in miren in zlo se ga ne dotakne. Usoda je hotela, da zdaj živim tukaj, na obrobju Ljubljane v četrti Črnuče, okoli katere je še vedno nekaj kmetij z govedom. Noge me peljejo k oddaljenemu, davnemu spominu, vendar le nekaj metrov od mojega domovanja, tam niham med vonjem otroštva in nostalgijo, a to počnem na novem, razseljenem pragu, na kraju, ki je prepoln mene in mojih spominov, tistega spomina, nostalgije. Ta stvor selektivne estetike, ki se potopi daleč vate ter tam išče osebe in kraje, ki bi jih lahko oživil in prebival v njih – mislim, da so korenine, podobne koreninam drevesa, nevidnim, ki prodirajo v zemljo, da bi našle vodo za preživetje, ali pa so vez med preteklostjo, ki se ne bo vrnila, in prisilnim življenjem v sedanjosti, spomin, stvor, ki odpira pot sedanjosti in morda fantazijski prihodnosti s tem, da jo povezuje s preteklostjo, vendar poudarja, kar hoče, olepšuje, kar je bilo, in se večinoma razlikuje od resničnosti, kakršna je bila. Tukaj, hočem reči v taborišču, v nečem, kar je podobno majhnemu zatočišču s prehodi, po katerih gre komaj en sam človek, se je vonj iztrebkov na hodnikih mešal z vonjem po hrani in vročem olju za cvrtje, tukaj… Dokler se niso barake, krste podrle in so namesto njih zgradili nekaj, kar je bilo videti kakor hiše, vendar je bilo še manj urejeno kakor prej. Deklice, podobne divjim gazelam, so postale debele ženske, ki jim prsi visijo čez trebuh, železniški tiri zdaj tečejo med hišami, kajti ko se je povečal gradbeni kaos na ozemlju in poljih okoli njega in so se ljudje namnožili, se je vse spremenilo. Takšno je bilo taborišče, ko sem se vrnil vanj po desetletju odsotnosti življenja v mestu, in ta vrnitev vanj in njegova resničnost sta mi popačili spomin, kajti četudi je bil kraj beden, je imel v spominu poseben čar, ki je bil spet resnica. A morda moje oči, oči, ki so živele v mestu in na njegovih širokih ulicah, v stavbah, razkošnih v primerjavi s tistimi, v katerih sem živel v taborišču, tiste oči niso nič več mogle videti lepote v preprostosti ali kaosu tega prostora, tega taborišča.

Mesto Alep, Alep s štirimi milijoni prebivalcev, kamnito mesto Alep, njegove stavbe so kamen, njegov govor je trd kakor kamen, njegove ulice so kamnite kakor tiste njegovega turškega soseda Gazinatepa… dve mesti iz kamna. Zdaj sem tukaj… tukaj v četrti Šejk Abu Bakr, grem na trg v četrti, po visokih stopnicah, več kakor sto stopnic, kakor da se vzpenjam v rimski tempelj, v njegov izvor, katerega površina se odpira na tri ulice, pod oboki katerih se nizajo trgovine, ki prodajajo kruh, začimbe, zelenjavo, oblačila, mesar obesi svojo ponudbo na pločniku pred lokalom, da jo mimoidoči vidijo, zavije jo v belo blago, da bi jo zaščitil pred muhami in prahom z ulice, da je videti kakor truplo, pripravljeno na pokop. Bal sem se mesa in bal sem se debelega mesarja, čigar obraz je bil zaripel in strog, njegove roke in oblačila pomazana s krvjo, nož pa je starec vihtel tako, da je bilo jasno, da hoče rezati in prodajati, in je tako pritegnil vse več pozornosti mimoidočih. Hitro grem mimo in ga ne pogledam, pridem do lokalne pekarne, pred katero na mizi puhtijo koluti vročega kruha, da bi se nekoliko ohladili in da bi njihov slastni volj premamil mimoidoče. Kupim svoj ljubljeni kruh in ga med potjo navdušeno jem, njegov topli vonj pa mi veje v obraz in se mi zažre v gube na obleki. Tukaj, na tem trgu, smo se s prijatelji igrali vse vrste iger našega časa z žogo iz cunje, v katero smo natlačili stare nogavice, potem pa jo je ena od mater trdno sešila, da je postala okrogla. Igra je trajala od jutra do večera – ali do takrat, ko so prišli kričat na nas. Lastnik ene od trgovin je končal našo igro tako, da nam je zaplenil žogo, ki je večkrat priletela v vrata njegove trgovine, potem smo se igrali kaj drugega. Bile so igre za zvečer in igre za čez dan, pa nekaj časa za učenje; na hitro smo pojedli, kar so nam počasi in z ljubeznijo pripravile matere, potem pa smo se vrnili na trg, ta naš veliki dom, veseli, da se igramo na prostem, in ne v tesnih sobah naših hiš. Po kosilu je šlo šest bratov takoj iz hiše, mama in babica pa sta jo lahko pospravili za zgodbe zvečer, ko se je oče vrnil z dela.

Tako so tekla naša mlada leta, nad zgornjo ustnico nam je pognal puh in glasovi so se nam zlomili, moškost je vdrla v naše otroštvo, igre in zgodbe, na majhen mestni trg in v majhne hiše pa je prišla sodobnost in njihove poteze iz dneva v dan spreminjala v asfaltno zaplato. Črnina je prekrila kamne slonokoščene barve na trgu, rušilci so vdrli v majhne hiše in jih pomorili, namesto njih pa so kmalu zrasle visoke stavbe, ki so zakrivale pogled na pokrajino za seboj, zakrivale obzorje, zakrivale tudi tiste majhne trgovinice, zakrivale vonj po svežem kruhu, zakrivale celo mesarja, da se je lahko razbohotilo nakupovalno središče (mall) v vsej svoji brezmadežnosti. Čeprav je bilo čisto – in kljub svobodni izbiri pri nakupovanju – je vendar prekinilo vez s preprostim trgovcem, s sosedom, ki ti ne bo zgolj prodal stvari, ampak te bo tudi povprašal po družini in ti bo pogosto dal stvari, tudi če v žepu nimaš denarja zanje… Da, denar, denar vse spremeni, kraj izgubi svojo dušo in naša duša se prilagodi novemu času, ne da bi se zavedali, kaj se dogaja okoli nas, in vsak dan opazimo novo dlako, ki nam raste na obrazu, kupole, ki se pnejo nad prsmi sosedovih deklet, in novo stavbo, ki zraste nad otroštvom iz preproste hiše.

V sodobnosti ni prostora za igro, zato smo se preselili na drugi konec četrti, kjer so še stale zapuščene stavbe tkalnic bombaža in naravne svile, ki so jih lastniki zapustili, ko se je pretrgala veličastna svilna cesta in so na trg prišle cenene uvožene tkanine, stkane iz plastičnih ostankov; zavzeli smo prostor in ga napolnili z zabavo in igrami in skrivnostmi adolescence, vse to, preden ga je zavzela vojska in nas pregnala, tam pa so zrasle vojaške kasarne, kamor so jih napotili, in začela se je vojna med večino, ki so jo osiromašile in strle nagle spremembe življenja, in političnim sistemom, ki je z močjo orožja ljudstvu ukradel oblast, ljudem pa hiše, ki jih je spremenil v človeška skladišča in jih poimenoval moderne stavbe. Naša šola se je spremenila iz stavbe, polne intimnosti in pomena, v večnadstropno betonsko šolo, obdano z zidom, podobnim zidu zapora ali velikega zbirnega centra. Tudi kroj šolskih uniform je postal vojaški, v barvi, značilni za vojsko, in ko so se ljudje uprli in rekli ne, so prileteli krogle in tankovski izstrelki ter strli mesto. V tistem času je imelo vse vonj in okus po smodniku, tisti vonj, ki ni izginil, in nebo nad Alepom je bilo štiri leta prepojeno s krvjo in svincem; strah se je začel leta 1979 in končal 1982, pogoltnil leta moje ljubezni in najstništva ter mi ubil prijatelje.

Ubili so jih pred mojimi očmi, videl sem, kako se je kri razlila po črnem asfaltu kakor rdeča reka in se razširila od trga do zadnjega kotička četrti. Videl sem kamne iz kupole džamije, kako letijo v nebo, ko je eksplozija raznesla sosednjo stavbo; vojska je rekla, da so teroristi, da, vsakogar, ki je nasprotoval režimu, so imenovali terorist in ga hladnokrvno ubili. Glas mošeje je utihnil, lokalno cerkev pa so prodali nepremičninskemu vlagatelju in izginil je tudi zvok njenih zvonov. Ta prišlek je uničil četrt in izgubili smo melodijo, v kateri smo živeli, odšel je Abu George, odšla je Armenka Kamelija in filigranska podoba Alepa je kos za kosom razpadla, ta človeška slika z imenom Alep, slika, ki je segala v starodavno zgodovino, vendar je bila živa in na nogah, kakor senca, ki ti sledi, kakor spomin – in spomin na senco, ki se ne loči od tebe, s sončnim vzhodom poveča upanje in gre daleč, pred teboj ali za teboj, na tvoji levi ali na tvoji desni. A v njeni vsebini se nič ne spremeni – tvoj odsev je in odsev tvojega spomina, ki se skrči vsakič, ko se poda na pot dneva, dokler ga ni več in postane spomin pod tvojimi nogam. Ne vidiš ga in ne ščitiš ga na poti. Nato se vrne druga senca in si počasi opomore. Zapusti dan, da bi odprl vrata svoje sence in vstopil vanjo ter tam živel od drobtin, ki so ostale od nostalgije. Ampak tam ne prižigaj sveč, tam, v svoji senci, v svojem spominu, v ljubljeni jetniški celici, ne prižigaj je v noči svoje sence, v noči svojega odhoda ali da bi se spomnil romantičnih trenutkov in jih podoživel v soju sveče, zaletel se boš v stene prostora, svojo senco, svoj spomin, pred teboj bosta visela na zidu kakor obešenec, kri in hrepenenje bosta kapljala v srebrno praznino, spomin – tista misel, tista trmasta ženska, ki noče biti tvoja družica, ali pa je morda tvoja mati, ljubosumna na tvojo ljubico, ki se ti bo znova prikradla v naročje in te potisnila v svojo staro vlažno senco.

To se je zgodilo. Da, to se je zgodilo, ko sem prišel sem. Sem pomeni v moje novo ljubljeno mesto, v Ljubljano. Prišel sem v policijskem avtomobilu za begunce, kakor zapornik sem sedel na zadnjem sedežu, se premikal z Viča, kjer je begunski center, v drug center, na Kotnikovo, avto je prečkal most nad zeleno reko in se na srečo ustavil pri semaforju. Tako sem lahko neovirano gledal skozi okno in premišljeval o rečnih vijugah, podobna je bila reki mojega prvega ljubljenega mesta, Alepa, ziblje se kakor ženska, pripravljena na ljubezenski sestanek, in svoje telo je opremila z vsem, kar to noč potrebuje, nato je avto nadaljeval pot, mi presekal pogled in ponudil drugega, pogled na grad, ki lebdi nad oblaki, na njegovih pobočjih sem se pogosto igral, ko sem bil majhen, vendar sam pri sebi rečem: »Ampak kako? Naj vprašam?«

»Kdo si, prijatelj… Si Alep… ali si? Kdo si, ti vznemirljivo, požgano, goreče mesto?«

In odvrne:

Tukaj si… tukaj… tam pomeni tukaj… poglej… poglej, to je rožni trg sredi marca, poglej, prodajalci so svojo žetev razstavili po tleh in vonj napolnjuje prostor, ogrnjen v rožnat šal, in vse mesto diši po bogu, damaščanske vrtnice, ki jih tu ne prodajajo v šopkih za posebne priložnosti, prodajajo to, v čemer se mora okopati tvoja duša. Tukaj, v Alepu, ni pecljev, ki bi jih nosili, cvetove odtrgajo pri vratu, kakor ljubljenega, odtrgajo jih pred zoro, preden zaspijo kaplje rose na njihovih listih, in iz duha in krvi odstranijo posušene liste. Tukajšnje ženske jih nosijo s trga domov… Gospa tamle najprej osmuka rožnate liste, zelene čašne liste pa pusti v drugi posodi, rožnate potrese z belim sladkorjem in jih vneto zmečka med obema barvama, nato jih menca in iz njih izvleče esenco, ki jo od časa do časa odlije v velik steklen vrč, in nadaljuje, dokler niso rožni listi v njenih rokah žareče krogle po bitki, morda ji je všeč njihova barva. Krogle spušča v veliko posodo in jih kuha na šibkem ognju in na koncu plesa hrepenenja med vrtnicami in ognjem v posodo zlije esenco, ki jo je iztisnila, in vrtnicam vrne vonj vrtnic, da bo nato nastala slastna marmelada iz vrtnic, z drugimi pa bo odišavila hišo in postelje v njej. Nato se vrne k listom, ki jih je pustila, da se sušijo na soncu, in jih zamesi z moko; sleče se, kajti pod marčevskim soncem, v praznini alepske hiše je tudi ona polna kapljic rose, giblje se in znoj ji kaplja s telesa v dišeče testo, ki vse posrka, prodrl bo v njeno bistvo in jo natrl z vonjem, da se bo spremenila v vrtnico v obliki alepske ženske, ki drhti od želje…

Moja mati je stiskala vrtnice in hranila skodelico zame na skritem kraju, za katerega je vedela le ona. Ko smo se zvečer, ko so ženske nehale delati z vrtnicami, smeli vrniti v hišo, mi jo je prinesla in rekla:

»Pij počasi, da ti bo počasi prišla v kri, te odišavila od znotraj, zunaj pa boš prost za vonj, ki ga imaš rad in ga podarjaš, komur hočeš.« Tak je Alep, Alep, ki je svoje hiše od znotraj opremil s stabilnostjo, močjo in lepoto, kamenju pa dovolil, da zunaj štrli na vse strani, nežnost in mehkoba za tiste, ki jih imaš rad, tistim, ki poželjivo gledajo, pa ostaneta kozav obraz in telo, polno ostrih kotov.

Zdaj si tukaj… tukaj na istem trgu, ki sem ga imel rad in sem se igral na njem, ko sem bil majhen. Pazi nase, draga moja, zdaj si tukaj v mojem naročju v metropoli ljubezni, sediš ob mojem poetu, na drugi strani trga je njegova ljubljena, ki se spogleduje z balkona. Prinesel sem ti svojo slovensko glasbo in odprl svoj trg na devet ulic, v tvoji odsotnosti sem dvakrat podvojil dostope k sebi, da lahko vstopiš, od koder želiš, in se ne boš naveličala prihajati in odhajati samo iz treh ulic, igraj in smej se, kakor hočeš, zdaj si tukaj, v objemu varnosti.

Rečem ji:

Torej, mati, dve senci imam, svojo in pesnikovo… poglej zdaj najini senci, daleč odhajata, daleč, saj je sonce posijalo čez vrsto črk Trubarjeve ceste za nama, senci se daljšata, dokler ne dosežeta druge strani trga in ulice Šukrija el-Kuvatlija. Senca reče senci, pridi z mano, da boš spoznala drugo stran trga.

»Pridi z mano tja, prijatelj, tja, kjer je moja tukajšnja pisarna, tukaj je založba, ki sem jo ustanovil na dan, ko sem dopolnil petindvajset let, tukaj, prijatelj, v tej stari hiši sem živel s črkami in knjigami, s pogledom na najpomembnejšo ulico v mestu, ulico kulture in nočnih lokalov, ulico prodajalcev časopisov in čevljev, pa imenitnih trgovcev, tukaj sem utelesil svoje sanje, med lesenimi policami in neskončnimi količinami papirja in črnila. Ob jutranji kavi te bom predstavil prijateljem, ki bodo drug za drugim prihajali, saj že vsi vedo, da sem jaz tu in da si ti tu. V tem mestu ni skrivnosti, novice krožijo hitreje, kakor pada voda čez gorski slap. Še nekaj trenutkov in vsul se je slap prijateljev, jaz pa sem rekel:

»Po gostih vas prepoznam, ali pa morda po svoji novi senci…«

Poglej, prijatelj, to je moj brat in prijatelj Daud, pol moje trpinčene duše je ostalo tukaj, in to je raziskovalec in zapisovalec zgodovine mesta Mohamed Kamal; gospa, ki je pravkar vstopila, je doktorica Bagdad, moja sestra in partnerica pri sanjah o črkah, ki postajajo besede, in tisti vzvišeni med knjigami je moj duhovni oče Mahmud Darviš, ki še po smrti poje zgodbo o ljudeh in Palestini, pa to suhljato telo, ki je pisatelj Faisal Hartaš z vzdevkom Hemigway za govedo. Poleg njega Nihad Siris, pisatelj mesta, ki jeclja zaradi dima iz pipe, in njegov molk in strah pred tem, da bi napisal roman o mestu, mestu, ki je izgubilo identiteto med podeželjem in mestom, ki ga je oplenila in zasedla sodrga – mestu, ki ga nosi v vrsticah svojega pisanja in eleganci svojih oblačil in tako kaže, kaj je ostalo od njega. Pa tisti dolgin z dolgimi lasmi, kakor Cigan, ki se je pozabil vrniti k svojemu plemenu in se je izgubil v mestu, to je slikar Hazem Akil… Naj te ne skrbi tisti, ki se je pomešal v skupino, to je agent varnostne službe, ki je prišel, da bi slišal novice in poročal o njih… In kdo zdaj stoji za mano, se igra z mojimi lasmi in se smeje z zadrgnjenim smehom izpred tisočletja? To je Haled Halifa, ki že trideset let piše svojo zgodovino in zgodovino dežele. Zdaj pa mi dovoli, prijatelj, da stopim od mize in pozdravim gospodarja Alepa in njegovega zdravnika, Emada El Sajeda, ki ni odšel iz mesta in je vsa leta vojne vztrajno in brez plačila zagotavljal zdravljenje za otroke, ob večerih pa je v duši nosil glasbo in umetnost. Roki velikega umetnika Sabrija Mudalala ti izrekata dobrodošlico. Predstavljam ti veličastni duh Alepa. Glede črede drugih piscev pa – ni primerno, da jim sežeš v roko, ker so režimski pisarji.

Prijatelj, jaz nisem eden od tistih, ki jih poznaš v mestu, jaz sem najmlajši od njegovih sinov; to je zgodovina, ki ni napisana v knjigah tistih, ki lahko pripovedujejo zgodbe o njegovih veličastnih osebnostih.

Noč je v Alepu že obesila zavese čez mestne luči in trgovine so se zaprle in veke oči po dnevu, podobnemu ritmu električnega džeza, in luna je odprla koridorje bele svetlobe za poti ljubimcev, osvetlila kratko pot med založbo in restavracijo Slavček, v vrsto postavljenim kozarcem belega araka pa dala barvo, medtem ko je noč potemnila mesto. Nabrali so se okoli miz, ljudje z roba, neprilagojeni v vsem, kar počnejo: intelektualci, pregnanci v lastnem mestu, ker so zgolj sanjali o boljšem življenju in več svobode, kakor da dihajo svobodo. Tukaj, prijatelj, vsak večer posedajo najpomembnejši pisatelji in misleci, slikarji, glasbeniki in disidenti, za katere ni nikoli nihče slišal in jim ni nihče objavil ali predstavil nobenega dela, vsak večer ob približno tem času prihajajo sem, vsaka skupinica se nabere okoli ene mize in miza postane zaupna domovina njihovih skrivnosti, kozarci in pogovori se vrtijo okoli problemov doma in otrok, vendar se hitro premaknejo v pogovor o politiki, v pesimističen šepet o članih vlade, ob drugem kozarcu pa se odpre cvet poglobljene kulture, prinaša jo Favaz Bakir skozi melodijo svojega inštrumenta. Favaz je arhitekt, ki je zapustil gradbeništvo, njegovo plenjenje in korupcijo ter se vrnil h glasbi, zapustil je Pariz in se vrnil živet v Alep, s svojo lutnjo gradi stavbe iz glasbe med bizantinskimi in arabskimi ritmi ter jih včasih eksperimentalno pomeša z govorom. Kmalu mrmra sirsko krščansko melodijo, njegov glas njen jezik prevede v arabščino, prek govora Andaluzije, okrašenega s turščino, nato pa s peresom še enkrat potegne po strunah in utihne, potem ko so se on in vsi okoli njega vzpeli v nebo. Arhitekt mesta, alepski Plečnik Nael El Said, pokliče natakarja Alija in mu reče:»Si slišal, kaj je Favaz pel in igral?«Ali se zasmeje: »Slišal.«Nael nadaljuje: »Torej nam prinesi hrano in meso, ki bosta podobna temu, kar si slišal.«Ali se zasmeje in začne pisati naša naročila na listek, ne da bi kogarkoli vprašal, kaj želi. Nas in naš okus za hrano pozna do obisti, tudi za nove jedi, ki jih zna pripraviti. Meša glasbo okusov Alepa, kurdsko, arabsko, armensko s turškimi okusi ter dodatkom pariške elegance in beneške barve, ki je prišla v mesto s trgovci pred šestimi stoletji in zaživela v njem… To je Alep, to zemljo so prečkala in se na njej ustalila številna ljudstva, tod je šla svilna cesta, tu so se več kakor dve tisočletji spajali kulture in ljudstva, da so ustvarili Alep, oblikovali to zemljo v mesto, vredno civilizacije in človeškega rodu.S prijateljem odideva iz Slavčka, na cesti ni nikogar razen opotekajočih se pijancev, ki uživajo v kulturi in zgodovini, ulica se imenuje Baronova in tisto tam je hotel, ki ji je dal ime, in je meja med starim mestom in tistim, ki ga imenujejo moderno in ga je zgradil že davno Armenec Mazlumian. Arhitektura spaja arabske in islamske reliefne oboke in pariške balkone iz koničastega alepskega kamenja in strehe iz opečnatih evropskih strešnikov, ne da bi pri tem uničila posebnosti alepske kulture stavbarstva. Stavbo odlikujeta posebna lepota in lokacija, ki gleda na pompozna kolonialna poslopja. Ta so na obeh straneh ulice poskušala počistiti, kar je ostalo od njene identitete in lesenih mašrabej, ki se upirajo bolečini propada in zanemarjanja, vse odkar so pred stoletjem odšli Otomani. Na poti domov zavijeva pred spomenik alepskemu pesniku Abu Firasu El Hamdaniju, da bi slavila slovenskega pesnika Prešerna. Tam sta, višek ljubezni in lepote, ob koncu noči vstaneta in Abu Firas recitira svojo pesem, ki jo je iz zapora napisal ljubljeni tistega dne: dejal sem, takrat ko kraj mene je golobica otožno grulila, soseda preljuba, mar čutiš mojo stisko…Moj prijatelj je doživel podoben sprejem za pesnitev Sonetni venec, ki jo sestavlja štirinajst pesmi, katerih začetnice sestavijo ime njegove ljubljene Julije, ki krasi nebo alepske ljubezni. Še en kozarec mu nalijem v čast… vino poezije, vino med vzhodom in zahodom, med ljubeznijo in ljubeznijo. Nostalgija, ki zavija med vijugastimi ulicami, naju pripelje v judovsko četrt, pred njihov žalostni zaprti tempelj; potem ko so se z njimi poigrali politiki, so zapustili domovino, za njimi pa so v zaprtih hišah tukaj ostale njihove sence, ki čakajo na njihovo vrnitev k duši, ki nam je prižgala menoro in nam osvetlila pot do rimskokatoliške katedrale, ki je tako blizu, da se izpred vrat sinagoge sliši glas njenih zvonov, ki bijejo in bijejo, da bi pozdravili gosta iz Galileje, tretje ljudstvo mesta pa se je ponavadi zbudilo že pred zoro, ko so jih z vrha minaretov poklicali molit in prosit boga, naj sonce v miru sije na vse. Da, od tukaj… tukaj, se pravi v Alepu, še en kozarec, ampak tokrat z božjega neba. Potešili smo ga s tremi zlatimi kozarci in dokončali pot domov, v mojo, tvojo hišo, prečkali smo staro sirijsko četrt v novo sirijsko četrt, Sirijci so starodavni Sirci, ki so tej deželi dali ime, in novi Sirci so tisti, ki so pred osmimi leti, leta 2011, hoteli, da se spremeni način življenja sužnjev, ki ga živijo, v življenje, ki jih je vredno, in vsa mesta ter vasi Sirije so se spremenili v nove Sirce, a to ni doseglo lastnikov kmetij in ni ugajalo lastnikom kmetij blizu in daleč, državo so spremenili v krematorij (sirski holokavst), požgali so ljudi, drevesa in kamenje – in mladi Sirci, prijatelj, niso zahtevali veliko, na protestih so vzklikali le besedo – svoboda; ali slišiš njihov glas, prijatelj, ga slišiš? To ni glas nevihtnih vetrov. To je glas sirske mladine, ki so jo tisočkrat umorili. To je glas njihovih duš, ki kričijo in kričijo in niso nikoli utihnile, in to je zvok krogel, ki padajo na njihova telesa kakor dež in barvo ulic še enkrat spreminjajo v rdečo. To je kri mojega ljudstva, mojih prijateljev, mojih sinov, moje domovine. Poslušaj, poslušaj glas Samiha Shukaira, ki poje revoluciji in revolucionarjem, poje rdeči svobodi, odgovarja pa mu Kurd Šivan s pesmimi, ki se spuščajo z gorskih višav, v ritmu, ki razbija meje med ogradam podobnimi in sanja in sanjamo o deželi za vse. Veter se igra z mano in z mojim prijateljem, raznaša liste po dolgi ulici in me pripravi do tega, da ves iz sebe rečem:Pojdi mi globoko v kri, pojdi globoko v moko, za preprosto domovino in upanje, da bo jasmin… Stečeva s ceste na pločnik, nato vzameva iz hiš kamne, iz teles ljudi tega kraja in globine časa, da bi prišla domov, do moje hiše, do tvoje hiše, a zgodba ni več zgodba krajev in domov, je zgodba domovine, ki nas je spočela in rodila, da bi se znova srečali tu, prav tukaj, v hiši, od katere je ostal samo spomin, v senci katerega smo, spomin, raztresen po tem, kar je ostalo od pohištva v hiši, ko je enkrat sovraštvo posejalo svoje izstrelke v njej… Tukaj, prijatelj, so bila vrata moje hiše, vendar so poletela, poletela v koščkih, in tukaj na desni je bila moja spalnica, preostanek sanj še vedno spi v postelji, tam sem v razbitem ogledalu pozabil obraz svoje ljubljene. Tukaj pa, v tem razdejanju, prah prekriva ruševine moje duhovne družine štirih, ki je pripotovala v Ljubljano, da bi zapela odo novemu življenju. Tukaj, pod tem prahom, pod temi razcefranimi odejami, ocean nežnosti še vedno polni ta kraj z dišavami in dobroto, ampak tukaj v tej sobi so sedeli moji prijatelji, tukaj, na nečem, podobnem stolu, je igral Našat na lutnjo, jaz pa sem pel s hrapavim glasom, na drugem stolu pa je v tej pijani noči spal Španec Antonio Gala, po tem, ko je umrl Franco in je lahko v miru zapustil deželo, in zjutraj mi je dejal: »Želim ti, da bi neko noč sanjal podobne sanje.«

To je moj kraj, ki je bil, prijatelj moj, tukaj na vrtu majhne hiše, kjer sem posadil jasmin in granatna jabolka v spomin na rojstvo svojih otrok in sem pustil zemlji, da po njej divje raste trava, tam pri vrtnih vratih pa sem posadil sanje zase, ki rastejo kakor drevo, a nekaj izstrelkov, ki so prebili vrata sanj, je od njih odbilo kose, sanje pa se še vedno vztrajno trudijo, da bi prihodnjo pomlad pognale zelene liste.

Sonce je začelo vzhajati, ko sva s prijateljem skozi vrtna vrata prišla iz hiše, skozi vrata sanj, ki so bila posajena tam. Pred nama ležita najini sivi senci, vedno krajši sta, približata se, ko se hitiva vračat v domovino, kradoma prečkava prepreke tolp in morilcev, ki segajo vse do Turčije, pokukava skozi bodečo žico, pobegneva proč od morilskih meja, del najine duše obvisi na ograji, nato skočiva v Egejsko morje, da bi kakor galeba poletela na njegovih valovih, najini senci plavata na vodni gladini, pobegnila sva nočni mori groze in tečeva, tečeva po balkanski poti, da bi bila ob vhodu na ljubljeni trg v Ljubljani podobna svojima sencama, in prijatelj mi reče:

»Šel bom na svoj stari prostor na trgu, pogrešam obraz ljubljene…«

Zapusti me in zleze na svoj podstavek, otrese s sebe popotni prah in si popravi pramen las ter se spočije, jaz pa stojim ob njem, prižgem si cigareto in dim pihnem v zrak, da ga odnese ljubljeni, ki nekje sedi, ki me mora videti in priti k meni, da bo moja senca, da bo imela vonj. Ampak sonce je vstalo in se usedlo v središče neba, mojo in prijateljevo senco je skrilo pod najine noge, da bi znova sama mimoidočim prebirala poezijo.

Iz arabskega jezika prevedla Barbara Skubic. Besedilo je bilo napisano namensko za objavo v knjigi z naslovom Prostori, ki jih zapuščamo (založba Umco). Knjiga, k pisanju katere je bilo povabljenih pet pisateljev in pesnikov, bo izšla v okviru festivala 24. slovenski dnevi knjige, ki bo letos potekal od 15. do 18. maja pred Moderno galerijo. Mohamad Abdul Al Munem je tudi glavni junak literarno-novinarskega romana Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Založba Goga, 2019), v katerem je novinar Dnevnika Andraž Rožman popisal tudi njegovo življenjsko zgodbo.