Srbski režiser Želimir Žilnik, eden izmed osrednjih figur subverzivnega filmskega ustvarjanja, ki so ga jugoslovanske oblasti zaničevalno poimenovale črni val, je Oberhausen s svojimi filmi obiskoval že v sedemdesetih letih, v času, ko je zaradi pritiskov oblasti za nekaj časa emigriral v tedanjo Zahodno Nemčijo. Režiser in festival sta se ujela že od vsega začetka: leta 1971 so v Oberhausnu prikazali njegov znameniti kratki dokumentarec Črni film, v katerem v posmeh tedanjim jugoslovanskim »družbeno angažiranim filmom«, ki so za nastopajoče poiskali »najslikovitejše nesrečneže, ki so bili pripravljeni pred kamero prepričljivo trpeti«, na ulicah Novega Sada poišče šest brezdomcev in jih za nekaj časa nastani v stanovanju, v katerem živi z ženo in majhno hčerjo (z ženo naj bi se leto zatem razšla). Film so v Beogradu imeli za provokacijo, saj naj uradno v Jugoslaviji brezdomnih ljudi ne bi bilo, za projekcijo v Oberhausnu pa je Žilnik na film dopisal besen manifest Film – orožje ali sranje?, v katerem je za hinavščino političnega umetniškega ustvarjanja okrivil še samega sebe.
Ta festival je pokopališče
Žilnik je na letošnjem festivalu poleg projekcij svojih filmov nastopil s performansom, v katerem je z odlomkom iz svojega manifesta Ta festival je pokopališče tedanji politično-kulturni boj povezal z današnjim časom. Njegova kritika abstraktnega humanizma, eksploatacije revščine, domnevnega poguma in kvaziangažiranega, družbeno zavednega filmskega ustvarjanja, ki je narejeno za to, da se nad njim naslajajo privilegirani, še posebno danes ne bi mogla zveneti bolj resnično. Na žalost tudi v Oberhausnu. Festival, ki je bil nekoč središče kontrakulturnega gibanja, ki je ustvarjalo za vse sloje prebivalstva, je danes povsem odtujen od mesta, v katerem živijo predvsem industrijski delavci. Obiskujejo ga intelektualci in umetniki iz Kölna in drugih večjih nemških mest ter drugih (predvsem) zahodnih držav, filmi, ki jih na festivalu prikazujejo, pa so v svoji zatopljenosti v abstrakcije filmske tehnologije za nepoznavalce na žalost pogosto nedostopni.
Film, ki ga ni več
Skupaj z Žilnikovim Črnim filmom so v 70. letih predvajali tudi film Družbeni eksperiment režiserja Dejana Đurkovića (1939-2003), dokumentarni film o beograjskih študentih, ki se iz solidarnosti pridružijo rudarjem na gladovni stavki. Do danes se ni ohranila nobena kopija filma, vendar pa so v oberhausenskem arhivu našli nemški prevod filmskih dialogov, ki so jih v sedemdesetih letih, kot kaže, ob predvajanju filma brali v živo, ter ob njih z roko dopisane slikovne iztočnice za branje (denimo, »ko se pojavi moški s temnimi očali«). Drugi performans je bila tako uprizoritev filma, ki ne obstaja več: iztočnice so prikazali na filmskem platnu, dialoge študentov, ki razpravljajo o gladovni stavki, pa je v nemščini brala skupina današnjih hrvaških kritikov, kuratorjev in umetnikov.
Tudi temu performansu je pravi pomen dal šele kontekst dogodka: tako kot se film o študentih, ki so solidarni z delavci, do današnjega dne ni ohranil, se zdi, da se je porazgubila tudi tovrstna solidarnost. In da današnje proteste prirejamo bolj vsak zase, morebitni poskusi združevanja med študentskimi »revolucionarji« in sindikati pa se neizogibno končajo klavrno (kot je prikazal tudi Boj za, dokumentarni film Siniše Gačića o okupaciji Borze v Ljubljani). Morda je še bolj pomenljivo, da so v vlogi bralcev in bralk nastopili hrvaški sodelavci kultnega zagrebškega Kina Europa, ki je bil v mestu doslej središče filmske in kulturne skupnosti, nedavno pa so ga zagrebške lokalne oblasti kljub protestom sklenile zapreti za nedoločen čas zaradi »prenove«. To je poteza, ki jo mnogi hrvaški intelektualci in umetniki vidijo kot še enega v nizu primerov uničevanja kulturnega življenja Zagreba.
