Fenomen strelskih pokolov po šolah je postal globalna, splošno prepoznavna, v medijskem cinizmu, ki se nujno zrcali tudi v konzumentih medijev, pa tudi pričakovana vest. Obstajata dve vrsti tematizacije teh dogodkov – bodisi z vidika žrtev bodisi skozi storilca. Mladostniki in študenti, ki se odločijo, da bodo agonijo izobraževanja in odraščanja prekinili s streljanjem po ustanovah, katerih bolj ali manj nepomemben del so bili do takrat, so seveda zločinci – v roke so vzeli orožje. A zakaj so to storili?
Trpka diagnoza sodobnosti
Precej boleč odgovor ponuja ena najostrejših predstav letošnje zagrebške sezone, avtorski projekt Boruta ŠeparovićaMladina brez boga v koprodukciji Zagrebškega gledališča mladih, Akademije dramske umetnosti in organizacije Montažstroj. V skladu s prepoznavno neposredno, vendar tudi večplastno Šeparovićevo poetiko nas preseneti z objektivnim pristopom k temi, vendar se ne izčrpa pri ponavljanju znanih dejstev iz dobro znanih in dokumentiranih pobojev na krajih, kot so Columbine, Virginia Tech in Utoya.
Za predlogo si namreč vzame nekoliko pozabljeni roman Ödöna von Horvátha, od katerega si izposodi naslov, za njen kontrapunkt pa študijo Franca Berardija - BifaHeroes: Mass Murder and Suicide (Junaki: množični umor in samomor); uprizoritev tako doseže rušilno moč s tem, da ideološko in tudi fenomenološko utemeljeno potegne vzporednice med totalitarizmom v Nemčiji sredi tridesetih let prejšnjega stoletja in liberalnim korporativnim svetom sodobnosti. Na videz dvomljiva primerjava se pokaže kot ustrezna ne le po tipičnih diagnozah – od medvrstniškega nasilja in napačne vzgoje do psiholoških profilov kot rezultata teh dejavnikov – temveč tudi z analizo tehnološke podobe okolja, v katerem danes odraščajo mladi.
Ne močni, ampak zgolj surovi
Zato se predstava dogaja na treh funkcionalno in dramaturško prepletenih ravneh: na neposredni predstavni, ilustrativni in pa medijsko posredovani. Popolnoma naturalistični prizori nasilja se neposredno prenašajo na zaslonih, s katerimi so obkroženi mladi izvajalci, ki hkrati nastopajo in snemajo, medtem ko njihov profesor (v epizodni, a mojstrski stvaritvi Rakana Rushaidata) ostaja le ena izmed potrošnih podob. Njegove sproščene idealistično-liberalne litanije so neprepričljive in nepomembne v primerjavi z vznemirljivo, hitro in »učinkovito« virtualno resničnostjo strelskih igric kot vadišča za tiste, ki hočejo preživeti v neizprosnem svetu kapitalističnega darvinizma. Konec igre je rezerviran za rezultat – dobesedno reinkarnacijo antijunakov na vrhuncu njihove slave, ne takrat, ko pritiskajo na sprožilce, temveč na zadnjih posnetkih in testamentih ali pa, kot pri Andersu Breiviku, za obsesivno manifestnost. Ravno zaradi njega je eno zanimivejših vprašanj, ki jih postavlja predstava, slednje: ali so morda še bolj nevarni tisti, ki preživijo? In na kateri strani? Čeprav se zdi v uprizoritvenem smislu banalna, je takšna dobesednost potrebna, da pokaže nujnost soočenja problema pozicije žrtev ali storilcev zločinov. Učitelj pri von Horváthu se sprašuje, ali je generacija, ki jo ima pred očmi, »močna ali zgolj surova«, stoletje pozneje pa se odgovor glasi: ni močna, je pa surova – le napol izobražena in le napol odrasla, očarana s popkulturo, ki je postala neuničljiva in vse požirajoča industrija, ter s tehnologijo, spremenjeno v religijo in z vsemi svojimi nasprotji. Zato Mladina brez boga ni predstava o mladosti in mladih, temveč o vseh nas, ki naj bi domnevno vedeli bolje; nas, ki smo jih učili ali pa smo jim prepustili, da se učijo sami – v pisani kapitalistični veleblagovnici, kjer so poenostavljene ideje celo bolj zapeljive od izdelkov.
