Slovenci imamo radi junake, ki se borijo za pravičnost in kljubujejo tudi veliko močnejšim od sebe. Velikokrat se poistovetimo z ljudmi, ki se jim godi krivica, ter pogosto sočustvujemo s tistimi, ki jim je »mobing« tako porušil psihično in telesno odpornost, da zbolijo. Sodnik Zvjezdan Radonjić je »združil« vse troje. Sodil je po svoji vesti in kljub velikim pritiskom, ki jih je bil deležen, oprostil nedolžnega (?) Noviča. Razkril je nepravičnost nadrejenih, ki menda nekatere sodnike »za nič« prijavijo disciplinski komisiji, za očitne napake drugih, ki jih lahko potrdijo celo priče, pa se ne zmenijo. Da bo mera polna, so mu kolegi z nenehnimi zverinskimi pritiski popolnoma uničili zdravje. »Trenutno se sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; morda bom že jeseni invalidsko upokojen in odstranjen iz sodstva,« je zapisal. In tako je javnosti pred tem dogajanjem neznani sodnik Radonjić postal junak ljudskih src. Posebno tistih, ki bijejo »bolj na desni strani«.
Sama nikomur ne verjamem kar na besedo. Posebno človeku, ki je prizadet, ne. Lahko mu čustva popačijo samopodobo, da ni več skladna z realno, lahko mu zameglijo dogodke, da zanj dobijo čisto drugačen (ali celo poseben) pomen. Vedno, preden si ustvarim svojo sodbo, me morajo prepričati dejstva, na primer: kdaj, kdo, kako, s čim, zakaj, na kakšen način… je na sodnika pritiskal.
Radonjić pa je izrekel še hujše obtožbe in strah vzbujajoča svarila, ki se glasijo približno takole: »Obstaja resna možnost, da prehajajo 'tajkunske elite' iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije. Morda jim pri tem pomagajo nekateri v pravosodju. Lahko se bo zgodil še kakšen umor.« Sliši se kot znanstvena fantastika, kot teorija zarote, ki jo posebno rada goji SDS, ali pa kot bolezenske ideje iz prikritega »paranoidnega sistema«. Sodnik je hote ali nehote zasejal vsaj dvom. Dvom in dodatno nezaupanje v sodstvo. Obstaja »krivosodje«, lahko prevedem Radonjićeve izjave. To pa je »voda na mlin« nekaterih.
»Krivosodje!« ves čas vpijejo pripadniki in volilci neke stranke, kadar so »njihovi« obtoženi ali obsojeni. Okoli zapora so se dan za dnem zbirale trume in pritiskale na sodnike. Sprašujem se, ali so zdaj pritiskali tudi na sodnika Radonjića, ker je sodil njihovemu članu. Se je počutil ujetega v »navzkrižnem ognju« (reši ga, ker je naš in nedolžen: obsodi ga, ker je kriv), da je dokončno »omagal« in se bo raje umaknil v pokoj? (Mimogrede: s tem se bo sam odstranil s sodišča.) Res pa ne morem kar tako verjeti razlagi, da so nanj pod vplivom »tajkunskih elit« pritiskali kolegi, da bi obsodil nič krivega Noviča.
Verjamem, da bodo strokovnjaki raziskali vse skupaj in dokazali, da to ne drži. Zaradi mene nas lahko z izsledki obvestijo tudi »medijski sodniki«.
Polona Jamnik, Bled