Specializirano državno tožilstvo četverici očita, da naj bi julija 2007 usklajeno zlorabili položaj s tem, ko so pri NLB prejeli 17,5 milijona evrov posojila, denar pa nato prek holdingov Zvon Ena in Zvon Dva preusmerili na račun družbe I.J. Storitve. Slednja je denar porabila za delnice zadarske luke, denarja pa zaradi poznejšega stečaja nikoli vrnila.
Čeprav je tožilstvo prepričano, da so se obdolženi ob sklenitvi tega posla zavedali, da denar ne bo vrnjen in so tako namerno oškodovali Zvonova, je, tako kot ostali trije, tudi nekdanji član uprave Zvona Dva Ješovnik danes zavrnil vse očitke. Kot je dejal, tožilstvo za obtožbe nima nobenih dokazov, po drugi strani pa, s predlaganjem velikega števila prič zgolj skrbi za ponovni javni linč obdolženih, ki so ga ti bili v rumenih in režimskih medijih deležni že ob izbruhu finančne afere mariborske nadškofije. Po njegovih besedah je za razplet dogajanja tudi v konkretnem primeru kriva finančna kriza in tudi dejstvo, da je NLB, potem ko naj bi bil s konzorcijem bank dogovor za reprogram posojil že skoraj sklenjen, od njega kot največja upnica nepričakovano odstopila.
To je pripeljalo do stečaja obeh Zvonov, pa vendar do precej manjših dolgov, od številk, s katerimi so mediji kar tekmovali o njegovi višini, a je po njegovem prepričanju ostalo tudi vsaj toliko kakovostnega premoženja, s katerim pa so pozneje delali »kot svinja z mehom«, kakršen je bil primer prodaje Heliosa. V nadaljevanju naroka je senat pod vodstvom sodnice Danile Dobčnik Šoštarič zaslišal vrsto prič iz vrst nekdanjih zaposlenih v nekdanjem poslovnem imperiju mariborske nadškofije, pa tudi predstavnici NLB, ki sta v času najemanja kredita skrbeli za njegovo izvedbo. Obe sta povedali, da je o posojilu odločal kreditni odbor banke, pozneje pa je banka zaradi krize in posledičnega padca vrednosti vrednostnih papirjev zahtevala dodatna zavarovanja kredita. Kot sta še izpovedali, se je večkrat dogajalo, da je eden od Zvonov najel kredit, drugi pa ga je zavaroval.
Finančna analitičarka v banki Nataša Gruden je povedala, da so omenjenih 17,5 milijona evrov najeli kot kratkoročni kredit, saj naj bi bil namen naložbo prodati naprej. V letu 2007 sta Zvonova svoje obveznosti poravnavala, z vlogo družbe I.J. Storitev pri poslih z Luko Zadar pa nobena od bančnic ni bila seznanjena.
Da je pri tej družbi šlo za projektno podjetje so danes povedali vsi trije nekdanji direktorji, a sta vsaj dva med njimi, Uroš Rožič in Davor Šenija, dala vedeti, da je bila njuna vloga zgolj na papirju. Rožič, poznejši prvi mož družbe T2, je bil na čelu I.J. Storitev v času ustanovitve, ko to ni sklepalo še nobenih poslov, Šenija pa prav v času, ko je bil sklenjen posel glede Luke Zadar. A poznejši prvi mož Steklarne Rogaška, takrat lastniško prav tako prepletene z Zvonovi, danes pa predsednik uprave MLM, ki je bil pogodbeni direktor s 500 evrov visokim mesečnim honorarjem, je dejal, da sam ni odločal o ničemer, pač pa je zgolj podpisoval papirje, ki so mu jih prinesli. Še več, te je včasih prebral, včasih ne, niti tega ni vedel, kje naj bi imela družba sedež.
Njegov naslednik Roman Žnidarič, danes eden od vodilnih v celjskem podjetju Cetis, pa je zatrdil, da je sprejemal poslovne odločitve, a posle v zvezi z Luko Zadar je podedoval. Njegova naloga je zato bila bolj ali manj le še poskus prodaje omenjenega premoženja in s tem poplačilo dolgov.
