V sredo, 8. maja, se je 79-letni Mirko Moravec iz Bele krajine okoli 8. ure odpravil v vinograd nad Malim Nerajcem. Okoli 10. ure mu je hči Nataša prinesla malico, mu še nekaj minut delala družbo in odšla. Okoli 13. ure jo jo poklical, da potrebuje škropilnico. Ko mu jo je pripeljala v vinograd, ji je dejal, da sta pri njem dva človeka, ki sta se predstavila kot arheologa, in da bosta malo pogledala po vinogradu, če je kaj za izkopati.
»Bila sta moški in ženska, z mano sta govorila slovensko. Ko sta hodila ob zunanji strani ograje, sta se ves čas z nekom pogovarjala po telefonu. Nisem pa slišal, kaj sta govorila,« nam je danes, še vedno pretresen, pripovedoval Moravec. Ko sta odšla, je do vinograda prišel neki moški z dvema plastenkama in prosil za vodo. »Nato so naenkrat prišli še trije. 'No problem, no problem, Italija, Italija,' so govorili, ko so pristopili. Zagrabili so me, mi vzeli mobilni telefon, eden mi je vzel iz žepa tudi ključe od avta. Roke so mi zvezali z debelo vrvjo, ki so jo našli v kleti in jo imam za vezanje slame. Takole so mi jih zvezali, od spredaj tesno k telesu, z lepilnim trakom pa potem še noge,« nam pokaže Moravec. »Strpali so me v prtljažnik in čez mene vrgli še odejo, ki sem jo imel v avtu. Medtem so se še preoblekli, oblačila so imeli s seboj v velikih torbah,« je dejal.
Do Sežane
»Ves čas so gledali navigacijo na mobilnih telefonih, toliko sem še videl iz prtljažnika, razumel jih nisem pa čisto nič. Ko smo prišli do Prelesja, sem si mislil, da bo tam vsaj policija in bo že po dokumentih videla, da nekaj ni v redu. Toda ne na slovenski ne na hrvaški strani ni bilo nikogar.« Potem so, kot pripoveduje Moravec, ki je s kotičkom očesa vendarle videl, kje se vozijo, v nekem trenutku zapeljali vzvratno proti Kolpi. »Z avtom so nasedli in ga komajda izvlekli ven. Nato še sam ne vem, kje vse smo se vozili, a naenkrat je nekdo od njih omenil Ilirsko Bistrico. Ko smo prišli na avtocesto, sem videl tablo, na kateri je pisalo Koper in Divača.«
Na bencinski črpalki so nato uslužbenca še nekaj spraševali, očitno za smer, pravi. Nato so se vozili še kak kilometer, ko je avto ustavil. »Nekaj so se pogovarjali, nato pa izstopili iz avtomobila. Tisti, ki je bil na zadnjem sedežu, mi je z nožem prerezal vrv. In so šli peš naprej, proti Italiji.« Nekako mu je uspelo osvoboditi tudi noge, ki pa ga sprva niso ubogale. »Šest ur sem zvezan in skrčen ležal v prtljažniku. Potem si lahko predstavljate, da sprva sploh hoditi nisem mogel. Toda najbolj me je skrbelo, da so mi pod avto nastavili kakšno bomba ali kaj podobnega.«
Pustili so ga na samotnem kraju na območju Sežane. Za vsak primer »oborožen« z debelo palico, ki jo je pobral v gozdu, se je odpravil naprej in kmalu prispel do ograde z ovcami in kozami. »Te ovce so mi rešile življenje,« danes razmišlja. Potrkal je pri bližnji hiški, gospodarju povedal, kaj se mu je zgodilo, in ga prosil, naj pokliče policijo.
Nemir v Beli krajini
Medtem so doma Moravca že mrzlično iskali. Že ko je hči Nataša zgodaj popoldne opazila njegov avto, ko je peljal mimo njihove gostilne, se ji je zdelo nenavadno. Ko pa je malo pozneje sin odšel v vinograd kosit in javil, da dedka ni, so začeli klicati naokoli. »Naredili smo celo paniko. Okoli 18. ure pa me je poklicala neka ženska iz Sežane in dejala, da je oče pri njih. Bila sem povsem šokirana. Potem mi ga je dala na telefon in mi je povedal vso zgodbo,« je dejala Nataša Moravec, ki se je s hčerjo in partnerjem takoj odpravila po očeta v Sežano in ga pripeljala domov.
Pravi, da z begunci doslej ni imela prav nobenega stika in torej tudi ne kakšne slabe izkušnje. »Toda zdaj se seveda bojim,« pravi. Tudi Mirko Moravec je prestrašen. »Kar sem doživel, je katastrofalno. Tega ne privoščim nikomur. V vinograd si ne upam več.«
Ljudje v Beli krajini že dolgo niso več mirni. »Resnično se jih ne bojim, saj vem, da želijo le čim prej proti svojemu cilju. Je pa vendarle neprijetno, ko v svoji hiši zagledaš neznance. Pri sosedih so jih našli, ko so spali v kurilnici. Po hišah pobirajo hrano, oblačila, celo baterije iz sveč na pokopališču,« nam je povedala domačinka iz Nerajca, ki ni želela biti imenovana. »Živim sama v hiši. V preteklosti se nikoli nisem zaklepala, zadnje čase pa večkrat preverim, ali imam vse zaklenjeno. Ne upam več sama na sprehod, v gozd. Vedno hodim le po poteh, kjer lahko ves čas vidim ljudi.«
