Če si lahko na začetku tega zapisa dovolim zunajliterarni in nekoliko osebni komentar, se mi zdijo pota do poezije pri nas vedno bolj vijugasta. Na pesniški prvenec western za L. S. Irene Rozman sem naletela skorajda naključno. Za avtorico sem prvič slišala, branja pa sem se lotila povsem neobremenjeno in brez pričakovanj, kar se je v tem primeru obrestovalo. Gre namreč za presenetljivo zrelo in izdelano poezijo z unikatnim avtentičnim zamahom, ki bi kljub nekaterim tipičnim značilnostim in šibkostim prvenca vendarle morala biti v javnem prostoru bolj opažena.
Kako se rodi pesem, se sprašuje vase in v svoje pisanje še nekoliko negotova pesnica. Po eni strani zagovarja popolno enkratnost, lepoto in preseženost poezije ozir...
Ljubezen ne pride sama od sebe, marveč potrebuje spodbudo, sprožilec, podobo – to se mi je v Barthesovih Fragmentih ljubezenskega diskurza zdela ena...
