Težko je razumeti ameriško fascinacijo z morilcem, posiljevalcem, daviteljem in nekrofilom kova Ted Bundy. Če poguglate besedi serijski morilec, bo študent prava iz Vermonta praviloma prvi v družbi klavcev, kot so bili John Wayne Gacy, Jeffrey Dahmer in Charles Manson. Bundy niti ni bil najhujši med temi pošastmi, tako transgresivnimi in tako nedoumljivimi posamezniki, ki so v največji meri vzklili v sedemdesetih prejšnjega stoletja. Organi pregona ob izostanku jasnega motiva pravzaprav niso vedeli, kako preiskovati tako skrajno okrutne zločine, ki so bili dozdevno sami sebi namen. A Bundy ni zaslovel le zaradi svojih zavrženosti, temveč v praktično enaki meri na račun nezgrešljive karizmatičnosti. Kot izjemno privlačen, inteligenten in presneto artikuliran je zlahka manipuliral tako s potencialnimi žrtvami kot z javnostjo.
Pošast v podobi očarljivega povprečneža
Ko se je razvedelo, kakšne punce je lovil, se je na sojenjih pojavilo večje število rjavolask, ki so ustrezale opisu. Ne le da se ga niso bale, ampak je med njimi vladala pravcata obsedenost s hudičem v preobleki simpatičnega družinskega človeka. Potencialne žrtve so osebi, ki bi jih ob priložnosti razkosala, na sojenju ploskale in pisale ljubezenska pisma. Z eno od njih se je celo poročil in imel otroka. Da so verjele v njegovo nedolžnost, je še najmanj bizarna podrobnost. Včasih je resnično težko doumeti kompleksnost človeških možganov, med drugim vse do danes bega in obenem magnetično privlači pregovorna dvojnost Bundyjeve osebnosti – zlovešči prepad med umirjenim, nasmejanim, inteligentnim in retorično briljantnim Tedom ter družbeno pošastjo, ki je pobila najmanj 30 mladih žensk (po nekaterih ocenah mnogo več), jih razkosavala, posiljevala in se izživljala nad njimi še posthumno. Njegovo brutalno početje je pogosto ustavilo šele gnitje trupel, dele njihovih teles je kot nekakšne spominke shranjeval v stanovanju v hladilniku. Tipično je do svojih potencialnih žrtev pristopil na javnih mestih, tako da je bodisi zaigral poškodbo ali pa se predstavljal kot uradna oseba. »Sem najbolj hladnokrven prasec, kar jih boste srečali,« se je nekoč povedno opisal Bundy.
Brez presežkov
Kljub okrutnim okoliščinam umorov, ki so stresli Ameriko med letoma 1974 in 1978 ter okupirali tamkajšnjo javnost vse do usmrtitve v floridski državni kaznilnici leta 1989, je imel Bundy vseskozi okoli sebe skupino privržencev. Ta fenomen, podan elegantno in nevsiljivo, je dominantna tema celovečerca Joeja Berlingerja, znanega predvsem po različnih dokumentarnih filmih in kriminalnih mini serijah. Sedeminpetdesetletni filmar iz Connecticuta je snemal po scenariju na podlagi romana Elizabeth Kendall (resnični priimek Kloepfer) The Phantom Prince: My Life With Ted Bundy, v katerem avtorica razkrije podrobnosti sedemletnega razmerja s serijskim morilcem. V osrednjem registru, posebej pa v zaključku, je prikazana teža njenega soočanja z resnico o partnerju, za katerega je sprva mislila, da bi lahko bil princ na belem konju. Dejstva, ki so v klasičnem žanrskem filmskem jeziku mestoma podkrepljena z arhivskimi posnetki, so do določene mere prikrojena zaradi dramatičnega učinka. A to pravzaprav ni tisto, kar zmoti.
Moteče je, da je malce manj kot dve uri dolga Čista zloba sicer zelo gledljiva psihološka (sodna) drama, ki portretiranca brez romanticiranja prikazuje kot mojstra manipuliranja, a v resnici z izjemo nekaterih zaključnih trenutkov ne prodre bistveno globlje od tega, kar se je radovednim pogledom odločil nameniti Bundy. Da je zloglasni sociopat za svet nosil masko, pač ni pretirano fascinanten uvid, se pa k sreči ob pomanjkanju režijskega pečata z mislijo na svojce žrtev Berlinger ne zateče k naslajanju ob krvavih podrobnostih. Odsotnost nasilnih prizorov nekoliko spomni na odlično Netflixovo serijo Mindhunter, pa tudi na očiten razkorak v kakovosti med obema in žanrskimi sorodniki, ki so mnogo bolje zavrtali v psihološki profil serijskih morilcev. Narativne omejitve do neke mere uspešno zasenči odličen vložek Zaca Efrona, 31-letnega kalifornijskega igralca, znanega po lahkotnejših, disneyjevskih vlogah (Srednješolski muzikal, 2006–2008). Izbira je zanimiva in posrečena ne le vsled vizualne podobnosti, temveč predvsem zato, ker se Efron zaradi asociacije s predhodnimi vlogami tako kot Bundy zdi prepričljivo nedolžen, nezmožen očitanih dejanj. Ali si bo za svoje delo prislužil kakšno vidnejšo nagrado, bo povedal čas. Je pa gotovo nekaj drugega. Če se vam bo zdel zanimiv film, potem vsekakor posezite po Netflixovi mini dokumentarni seriji Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes izpod rok istega režiserja. Zelo hitro je zelo očitno, da Berlingerju bistveno bolj ležijo dokumentarci.
