Zadnjo sezono Igre prestolov smo dolgo čakali, s čakanjem pa so rasla tudi pričakovanja. Proračun, ki je znašal 90 milijonov dolarjev, je napovedoval pravi televizijski spektakel. V mnogih vidikih smo ga dobili. Predvsem tretji del je prava poslastica za oči in v številnih pogledih celo prekaša filmsko produkcijo. Po štirih delih sezone (na podlago prejšnje) pa vseeno tli občutek, da kvaliteta serije pada. Ne zaradi vizualne kakovosti, ki je vse boljša, temveč zaradi vsebinskih spodrsljajev in drugih površnosti.
Da bo televizijska serija trpela, ko bo prehitela knjige avtorja Georga R. R. Martina, je bilo jasno že od samega začetka. Vseeno sta ustvarjalca serije David Benioff in D. B. Weiss v preteklosti pokazala, da zmoreta tudi najbolj zavozlane Martinove zaplete elegantno razplesti in racionalizirati za televizijo. Izpostaviti gre predvsem razplet dogajanja v Meereenu, ki je tudi za Martina predstavljal nekakšen gordijski vozel. Že minulo sezono pa je serija z razpletom odprave »veličastnih sedem« onkraj Zidu, poskrbela za nemalo ogorčenja med ljubitelji serije. Krokarji na reaktivni pogon in »concordski« zmaji, ki zmorejo polovico Zahodnjega preleteti dol in gor v eni sami noči, sta bila huda spodrsljaja, ki sta kazala na pomanjkanje domišljije. V najslabšem primeru celo na pomanjkanje vestnosti.
Preveč šablonskosti, skoraj nič navdiha
Podobno se dogaja tudi v tekoči sezoni. Kot bi serija postala povsem šablonska, ustvarjalci pa bi poskušali po liniji najmanjšega odpora zgolj odkljukati vse prizore in dogodke, ki se morajo zgoditi, da bo zadeva prispela do sklepa. Če zanemarimo vizualne bombončke bitke pri Zimišču, je bila vsa naloga tega spopada in cele prejšnje sezone zgolj izenačenje sil, da bi bila bitka proti Cersei lahko zanimiva. V redu. Razmerje sil je bilo res treba izenačiti. Ni pa bilo tega treba storiti na tako nenavdihnjen način. V 7. sezoni so poneumili Tyriona, v tej pa so v gotovo smrt, brez podpore in upanja po kakršnemkoli učinku prostovoljno pošiljali najbolj vredne vojaške enote.
Dobro, strateške debate gor in dol. Serija je z delanjem kljukic izgubila še mnogo več. Pravzaprav skoraj vse elemente, ki so ji dajali barvo, likom pa osebnost. To ima pogubne posledice za relevantnost konflikta, ki nas še čaka. Moral bi biti vrhunec osmih sezon, v trenutnih okoliščinah pa je povsem banalen. Za to obstaja več razlogov. Cersei v tekoči sezoni skoraj nismo več videli. Tudi sicer se je dogajanje pričelo vrteti predvsem okoli »ta dobrih«, »zlobni« pa so zlobni zgolj zato, ker so proti »ta dobrim«.
S kakšnimi razlogi, da bi sovražili Cersei, so nam pravzaprav postregli v 7. sezoni? Ni hotela v bitko na sever. V redu. Ampak klicu na pomoč se ni odzvalo skoraj pol kontinenta. Naj sovražimo vse, ki niso bili v Zimišču, ko je prišel Nočni kralj?
Da se je Cersei že preveč udomačila v naših srcih in da je ne sovražimo dovolj, da bi bila hujša od belih hodcev, se očitno zavedajo tudi ustvarjalci. Problem je le, da so nam namesto kakšnega prefinjenega novega vsebinskega zasuka v 4. delu tekoče sezone na hitro postregli zgolj s smrtjo dveh priljubljenih likov, v upanju, da bo to še razpihalo sovraštvo med Daenerys in Cersei ter dovolj razgrelo srca gledalcev. Bolje kot nič, a s tem se je sklepna bitka dokončno zvedla zgolj na vprašanje osebnih ambicij likov in njihovih osebnih zamer. Gledalci pa naj se odločijo, s katerimi zamerami se bolj poistovetijo. Je to dovolj?
Seveda lahko serija vsak hip preseneti. Nenadni in presenetljivi zasuki so konec koncev njen zaščitni znak. Dva dela pred koncem pa se vse bolj zdi, da že vemo, kdo bo letos utrpel šokantno smrt – kvaliteta serije same.
