Intervju z Ireno Z. Tomažin, vokalistko, plesalko in performerko: (Ne)naravno v glasu

Umetnica vrsto let razvija projekt iT, kjer glas postavlja ob bok diktafonom. V sodelovanju z dolgoletnim sodelavcem Alessijem Castellaccijem, ki je idejni vodja projekta Twis, po različnih državah vodi delavnice na temo odpiranja ter ozaveščanja glasu in giba. Sodelovala je z Bast kolektivom in zasedbo Borghesia. Njeno zadnjo, tretjo samostojno ploščo Cmok v grlu (2019) sta Dnevnikova glasbena kritika izbrala za album kvartala 2019.

Za več stvari hkrati gre. Dejstvo je, da sem sama sebe že navajena, zelo sem si predvidljiva, a sem prišla tudi do točke, ko sem pomirjena s tem, da se ponavljam. Tudi ne gre več le za željo po novem, temveč za odgovornost, ki jo čutim, ko ustvarjam. Če prideš do točke, ko te material – glas, telo, prostor – sam pelje naprej, je to velik privilegij. Morda so za koga to zelo suhoparne strukture, mene pa pravzaprav vsakič znova presenetijo. O tem sem razmišljala tudi pri plošči Cmok v grlu, ko sem se nekje ponavljala, hkrati pa sem prepoznavala neko svojo govorico, ki si je ne lastim, jo pa doživljam kot samosvojo, ki govori sama zase. Znotraj teksture glasu sem želela prodreti do drobovja, moja ušesa so očitno obsedena s tem, da slišijo to materijo.

Vsak od nas ima glas, nosi v sebi zvočne pokrajine, odvisno pa je, ali jih človek potrebuje, želi slišati, raziskovati. V raziskovanju v umetnosti je lahko pristop antropološki, psihološki, lahko pristopamo skozi vedenja o telesu in njegovem izrazu. Glas je medij, ki je tudi orodje. A še vedno si nisem povsem odgovorila, kaj je potem to, kar sama počnem.

Hotela sem, kot rečeno, priti do same materije in se izogniti denimo kompoziciji, ki že sama po sebi nosi neko sporočilnost, zgodbo. Tudi pri prejšnjih projektih, denimo Obrazi glasov/šum, ki je audiovizualna instalacija, so ti glasovi in šumi marsikoga asociirali na zvočne posnetke iz džungle. Toda moj namen sploh ni tak: ničesar ne idealiziram, ne sofisticiram ali delam na silo. Ne nazadnje se v tem, kar počnem, počutim precej nenaravno.

Pri zadnji plošči me je očaralo srečanje s tehnologijo, ko sem lahko imela mikrofon tako blizu ust, da je postal na neki način del mene, se ovil okrog jezika, grla, da je lahko zaznal vse te ogromne tektonske premike na tem mikroprostoru. Ko sam delaš z glasom, je tvoje celotno telo eno samo uho. In ljudje se slišimo od znotraj, skozi kosti, mišice, drugače, kot ko poslušamo drugega. Mikrofon pa je ujel nekaj, kar mojemu ušesu ni bilo tako blizu. Ko ta prostor odpreš, se zdi, kot da bi padel v zajčjo luknjo skupaj z Alico iz čudežne dežele. In tam notri se odpre še cel svet. Strukture glasu, ki so znotraj in so odvisne od omejenega, določenega, minljivega telesa, od vdiha in izdiha – kaj ni to že čisto zadosti!

Glas je vedno nekaj, kar se zgodi v prostoru, kjer lahko odmeva. In z mikrofoni, z minimalnimi šumi, s katerimi delam, je to res lahko odličen teritorij, tehnologija pa je pripomoček, ki ti pozitivno in kreativno zmanipulira glas. Glas je že sam sebi dovolj močan afekt in efekt, da ne potrebuje zunanjega podaljška, pomoči. Veliko je stvari znotraj glasu, ki terjajo pogum za soočenje, za stanje sprejemanja tega, kar slišimo. Danes smo bolj naperjeni k temu, da bi radi nekaj naredili, kot da bi nekaj sprejeli.

Tehnologija nam zvočno nedvomno lahko telesno pokrajino približa na način, na katerega je prej nismo zaznavali, denimo slišimo lahko zvok pretakanja krvi po žilah, zvenenje notranjosti našega telesa. Tu gre za fizično notranjost. So pa tudi druge, subtilnejše plasti, ko ne moremo reči, da nekaj slišimo kot fizičen zvok. Lahko gre tudi za prisotnost glasu v tišini, kjer potekajo notranji monologi. Zame je tišina, kar zadeva zvok in glas, to, kar je za slikarja platno. Ko sem v nekem procesu, je vedno prisotnih vrsto drugih glasov, zvokov, ki sooblikujejo to, kar potem tvori moj zvok; ampak na samem posnetku jih potem ni. Pomembno je tudi doživetje zvoka v živo.

Na mojih delavnicah se vedno znova izkaže, da se ljudje ne ustrašimo neke »grozljivosti« v lastnem glasu, temveč moči samega glasu. Danes so prostori, v katerih živimo, zelo zamejeni, živimo v dnevnih sobah, pisarnah, barih, kjer se ne smemo preveč na glas smejati ne govoriti, medtem ko na podeželju ljudje govorijo glasneje, imajo močnejše glasove. Glas je treba poslati čez prostor, pri nas pa je ta glasnost, surovost izločena iz glasu, ker se pač kot pripadniki družbe vedemo kulturno. Ampak umetnosti ni treba, da nujno služi kulturi.

Velikokrat slišim, da počnem ekstremne stvari, a so zgolj odraz človeške narave, in verjetno bolj trpimo, če določenih glasov ne izrazimo, kot če jih. Zato je bistveno prepoznati moč svojega lastnega glasu in se zavedati tudi tega, da ni vedno nedolžen. Vedeti je treba, komu in čemu dajemo glas v tem prostoru, kjer mnogi nimajo glasu. Glas je bil vedno področje, kjer se je zelo veliko manipuliralo.