Pred petimi leti se je zgodil velik eksperiment v evropski demokraciji. Evropski parlament si je izboril pravico, ki sicer ni zapisana v lizbonski pogodbi: naslednji predsednik evropske komisije bo postal eden izmed vodilnih kandidatov, ki jih bodo za evropske volitve določile evropske stranke. V času upadanja zaupanja v EU je bil to eden izmed poskusov evropskega parlamenta, da bi s predstavitvami po vzoru ameriških predvolilnih soočenj, na katerih bi se pomerili evropski vodilni kandidati, dosegli večji interes javnosti za evropske volitve. Prav tako naj bi sistem vodilnih kandidatov povrnil zaupanje javnosti v evropske institucije in izboljšal transparentnost izbire predsednika evropske komisije, ki je bil vedno izvoljen s političnim kupčkanjem za druga komisarska mesta in funkcije v EU za tesno zaprtimi vrati evropskega sveta.
Predvsem zaradi pritiska parlamenta so se takrat evropski voditelji vdali. Končno so svojega vodilnega kandidata, Jean-Clauda Junckerja, podprli tudi premierji iz Evropske ljudske stranke (EPP), kjer sicer ni bilo čutiti vsesplošnega navdušenja nad novim sistemom in luksemburškim premierjem kot bodočim predsednikom evropske komisije.
Ali bo tudi novi predsednik evropske komisije izšel iz vrst vodilnih kandidatov, je vprašanje. Čeprav evropski parlament vztraja, da za predsednika evropske komisije ne bo podprl nikogar, ki ne bo iz vrst vodilnih kandidatov, pa imajo glavno besedo vendarle države članice. Te namreč najprej izberejo kandidata za predsednika evropske komisije, parlament pa ga mora potrditi z najmanj 376 poslanskimi glasovi. Med državami članicami sicer ni velikega navdušenja nad tem, da bi jim parlament tudi tokrat narekoval, koga naj predlagajo za predsednika komisije. Imenovanje Manfreda Webra, vodilnega kandidata na volitvah najverjetneje zmagovite politične opcije EPP, za Junckerjevega naslednika tako še zdaleč ni gotovo. Delno so sistem vodilnih kandidatov razgradile kar stranke same, ko so za vodilne kandidate imenovale kar več politikov: liberalci (ALDE) nastopajo s kar sedmimi, Zeleni in Evropska levica pa s po dvema.
Kot možni kandidat držav članic se v bruseljskih kuloarjih najpogosteje omenja glavni evropski pogajalec za brexit Michel Barnier. O povolilni podobi evropskih institucij in imenovanjih naj bi evropski voditelji prvo orientacijsko razpravo opravili že ta teden na neformalnem vrhu v Sibiuju, temeljitejša jih čaka verjetno konec maja na posebnem vrhu EU, ki naj bi ga v tednu po volitvah sklical predsednik evropskega sveta Donald Tusk.
