Avstralija je napovedala vojno prostoživečim mačkam, ki predstavljajo grožnjo avtohtonim avstralskim vrstam. Po navedbah avstralske vlade so ravno divje mačke vzrok za izumrtje najmanj 20 vrst sesalcev. Toliko jih je namreč izginilo od 17. stoletja dalje, ko so mačke s seboj v deželo tam spodaj prinesli Evropejci. Do danes naj bi njihovo število naraslo na od dva do šest milijonov, v nekaterih predelih celine, denimo v Queenslandu, pa so šli celo tako daleč, da za skalp divje mačke ponujajo po deset avstralskih dolarjev. Do leta 2020 naj bi v divjini padlo kar dva milijona brkatih žrtev.
Smrt po zadnji večerji
Po poročanju številnih medijev so oblasti okoli 200.000 mačk do leta 2016 že pobile s pomočjo zastrupljenih klobas, ki jih v divjino odvržejo iz letal. Sestavljene naj bi bile iz mesa kengurujev, piščančje maščobe, zelišč in strupa, proizvajali pa naj bi jih v tovarni v bližini Pertha, poroča časnik New York Times. Mačke poginejo 15 minut po »zadnji večerji«. Tistim, ki se jim uspe takšni smrti izogniti, grozijo še različne pasti in z orožjem opremljeni lovci.
»Za odstrel se nismo odločili iz sovraštva do mačk, ampak da bi zaščitili vrste, ki jih imamo radi in ki nas določujejo kot narod. Divje mačke so namreč njihova največja grožnja,« je za časnik Sydney Morning Herald pojasnil avstralski komisar za ogrožene vrste Gregory Andrews. Kar 80 odstotkov vrst sesalcev v Avstraliji ne živi nikjer drugje, pri ptičih gre za okoli polovico vrst. Divje mačke so za preživetje v naravi prisiljene loviti hrano, pod njihovimi kremplji pa naj bi vsak dan umrlo po milijon ptic in 1,7 milijona plazilcev, kaže raziskava avstralskega ministrstva za okolje.
Ko je avstralska vlada pred leti predstavila načrt soočanja s to težavo, so ga kritizirali mnogi, tudi veliki zagovorniki zaščite ogroženih vrst. Po njihovem je namreč nemogoče natančno oceniti, koliko mačk živi v divjini ter kakšno škodo dejansko povzročajo okolju, obenem pa na izginjanje živalskih vrst vplivajo še urbanizacija in drugi škodljivi posegi človeka v naravo, kakor tudi drugi plenilci. Divje mačke niso »dežurni krivci« za vse, vendarle pa vedno več organizacij priznava, da predstavljajo težavo.
Na Novi Zelandiji še v boj z lastniškimi mačkami
S prostoživečimi mačkami se bojujejo tudi na Novi Zelandiji, kjer v prihodnosti prav tako načrtujejo omejitev števila tako divjih kot domačih mačk. Tam so šli še korak dlje kot pri sosedih, saj bi se jih radi do leta 2050 povsem znebili. Mačke so ob pomanjkanju naravnih plenilcev v okolju namreč največji sovražnik skoraj 40 odstotkom avtohtonih ptic, tudi kiviju, ki ne more leteti, zaradi česar je še posebno ranljiv plen.
Pred leti je priznani novozelandski ekonomist Gareth Morgan sprožil kampanjo Znebiti se moramo mačk, s katero je lastnike pozval, naj si po smrti brkatega ljubljenčka nikar ne omislijo novega. »Mačke so edini pravi sadisti v živalskem kraljestvu, serijski morilci, ki mučijo brez milosti,« je bil oster. Leta 2015 je takratna naravovarstvena ministrica oblasti pozvala k evtanaziji potepuških mačk, za gospodinjstva pa skušala omejiti število ljubljenčkov na največ dva. Na nekaterih območjih so skušali domače mačke celo prepovedati, a jim načrta ni uspelo izvesti.
Vsi vztrajajo, da ničesar ne počnejo iz sovraštva do mačk, temveč iz ljubezni do z različnimi živalskimi vrstami bogate narave.
