Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941) je kompleksna razstava o zgodovini umetnosti, ki jo je v Moderni galeriji pripravil kustos Marko Jenko z mednarodno ekipo. Ne le, da slovenski prostor z njo piše lastno zgodovino in sam sebi nastavlja zrcalo preteklosti, temveč poskuša lastno umetnost celo videti od zunaj. Razstava pa je še veliko več kot to: v tem burnem obdobju nas opominja, da smo že živeli v zanimivih časih in da je v njih moč najti mnogo takega, kar bi nam lahko prišlo prav tudi danes.
Večplastno zgrajen kontekst
Pregledno razstavo je ekipa pod Jenkovim krmilom pripravljala več kot štiri leta in z njo pokazala prepoznavno držo zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev in teoretikov ter umetnikov in drugih raziskovalcev kulture, ki so siti zlorab, izrab in pavšalno navrženih pripomb o umetnosti, kulturi in zgodovini. Že ob odprtju so ponudili tudi obsežen slovensko-angleški katalog, Jenko pa s projektom odlično razvija kustosno linijo, ki je zapisana raziskovanju umetnosti 20. stoletja z vidika umetnostne in širše kulturne, politične ter socialne zgodovine, pa tudi psihologije in psihoanalize.
Posebna odlika razstave je, da poleg slikarstva, kiparstva, grafike, risbe in umetniške fotografije vključuje tudi številne dokumentarne materiale, predvsem fotografijo in film iz tega obdobja. Ti razgrnejo kontekst časa. Izbrani so na podlagi umetnin in s svojo prisotnostjo opozarjajo na njihovo »materialno iskrenost«, kot zapiše Jenko, ki razume umetnost kot intimo nekega časa in prostora – ta se nas najbolj dotakne, ponuja prostor za vživetje, in prav v ta okvir nas razstava postavi.
Jenko namreč umetnost razume kot simptom. Z erudicijo ter z dobro razvitimi velikimi temami umetnosti in politike Kraljevine Jugoslavije, pa malimi zgodbami, ki jih podprejo, se z artefakti in umetninami pred nami plete mreža pripovedi o jugoslovanski umetnosti in življenju v tridesetih letih. Umetnostno in kulturno krajino kraljevine spremljamo prek potopisa Vrnitev v rodni kraj (1934) ameriškega izseljenca Louisa Adamiča, ki je po Jugoslaviji potoval dve leti pred tem; zgodbo o uspešnici, ki je bila v Jugoslaviji prepovedana, v ZDA pa je šla za med in služila celo kot čtivo ameriškim vojakom, v katalogu razstave natančno popiše Alenka Pirman, okvir pa zgodbi dodata Jože Pirjevec in Božo Repe.
Raznolikost Jugoslavije se je vedno kazala tudi v umetnosti; trideseta leta so bila denimo v znamenju kulturnega boja. Razstava Na robu spremlja spor o viziji prihodnosti in raznoliko realnost političnih prepričanj na umetniški sceni. Z deli in spremljajočimi materiali – posebej filmskimi zapisi – se vživimo v družbene probleme časa in začutimo intimne stiske in težo osebnih odločitev.
Različni možni vstopi
V zadnji dvorani galerije je pred nami svet umetnosti, ki se je že zavedel bližajoče se vojne ujme. Umetnost kraljevine nam tu razstava znova pokaže od zunaj, prek preglednega kataloga jugoslovanske umetnosti, ki je izšel po prvi jugoslovanski predstavitvi na beneškem bienalu leta 1938. Izbor po formuli »dva Srba, dva Hrvata, en Slovenec« je tedaj na bienale poslal sedem del Matije Jame.
Dočakali smo, skratka, razstavo, ki nas zasuje z vedenjem. Razstavljena dela so zbrana iz številnih zbirk, ob bok naivi je postavljen beograjski nadrealizem, avtonomna stoji ob angažirani umetnosti, iskanje nacionalnega izraza ob intimističnem meščanskem aktu. Razstava in katalog ne pozabita na žensko vprašanje, besedo poleg umetnosti Hrvatov, Slovencev in Srbov dobita tudi bosansko-hercegovska in makedonska umetnost. Posebnega pomena kot umetnostni tehniki in spremljevalki življenja postaneta fotografija in film. Vse vrvi od raznolikosti zanimivega desetletja in ekipi, ki je izbirala materiale za razstavo, je uspelo prikazati živost in nasprotja obravnavanega obdobja.
En sam obisk Moderne galerije tokrat ne bo zadoščal, saj je postavitev, podobno kot Cortazarjev Ristanc, vredna različnih fizičnih in miselnih vstopov. Je ravno prav eruditska in po drugi strani intimna, kot taka pa pomeni pomemben dosežek v zgodovini umetnosti jugoslovanskega prostora. Hkrati pa je tudi opomnik, ki ga strnejo besede Louisa Adamiča ob odhodu iz kraljevine: »Bilo mi je strašansko hudo za vse – za moje brate in sestre, za prijatelje – za večino ljudi na Kranjskem, v Jugoslaviji. Njihova bogata, prelepa dežela je past. Vsa Evropa je past za preproste ljudi večine dežel…«
