Oblikovno sta oba značilna predstavnika Hyundaijevega oblikovalskega jezika, ki je avtomobile te korejske znamke napravil precej bolj atraktivne in izstopajoče, s prednjo masko in ostrimi ozkimi lučmi celo »agresivne«, pri čemer je kljub temu, da je tucson pred kratkim doživel občutno oblikovno osvežitev, novejši santa fe še atraktivnejši. Še več, s tega vidika bi ga lahko označili za enega najopaznejših na cesti sploh, o čemer ne nazadnje pričajo številni pogledi voznikov podobno velikih SUV prestižnejših znamk, ki smo jih bili deležni med vožnjami santa feja. Pri čemer ta za njimi dejansko sploh ne zaostaja veliko. Materiali v notranjosti so mehki in kakovostni, prostora je toliko, da bi na zadnji klopi skoraj lahko igrali badminton, naravnost gigantski je s 625 litri tudi prtljažnik. Glavno pri vsem pa je, da se santa fe pelje nad vsemi pričakovanji, sedež, ki spominja na fotelj, je za voznika izjemno udoben, ob tem pa se avto presenetljivo malo ziblje in nagiba. Omenjeni motor je ob tem kos vsem zahtevam, s porabo okrog sedmih litrov pa ob takšni skoraj dvotonski gmoti tudi varčen. Ni pa med najtišjimi, sploh ob močnejših pritiskih stopalke za plin in višjih avtocestnih hitrostih, pri katerih pa je v vsakem trenutku odziven.
Zelo podobno velja tudi za tucsona. Prostora ponuja dovolj, jasno, razmeroma manj kot pri tekmecu, a še vedno nadpovprečno veliko, kolikor ga je tudi v 513-litrskem prtljažniku. Nima pa pomične zadnje klopi, ki santa feju še poveča uporabnost. Med vožnjo se nam je sicer tudi pri tucsonu zazdelo, da smo že večkrat sedeli v bolje zvočno izoliranih kabinah, deluje pa ob nekoliko šibkejšem motorju vseeno še malce lahkotnejše (do stotice denimo potrebuje pol sekunde manj, 9,5:10). In je, jasno, varčnejši, še več, s 6,5 litra dizla na 100 kilometrov zelo varčen, pa čeprav bi pričakovali večjo razliko med enim in drugim. Vseeno pa se nam je zdel pri različnih načinih vožnje santa fe vsakič korak spredaj. Pa najsi je šlo za udobje, »športnost«, blaženje cestnih nepravilnosti ali vožnje po makadamu in gozdnih poteh, ki jima z oddaljenostjo od tal 185 (santa fe) in 172 milimetrov ne predstavljajo težav. Res je, glede na njun renome gre to tudi pričakovati, a vseeno smo pričakovali manjše razlike pri denimo dinamični vožnji med ovinki, pri kateri se je večji in težji santa fe znašel občutno bolje.
Voznikova izkušnja je pri santa feju boljša tudi zavoljo sodobnejših digitalnih merilnikov in uporabnega projekcijskega zaslona, medtem ko so pri tucsonu na voljo malce zastareli analogni. Je pa upravljanje infozabavnega sistema in drugih nastavitev zavoljo večjega števila gumbov pri obeh hitro in enostavno, dovolj odzivna sta tudi zaslona na dotik, pri obeh je veliko koristnih odlagalnih prostorov, pri tucsonu pa je, kar tudi ni nepričakovano, vseeno nekoliko več trde plastike, ki je pri santa feju ni bilo na spregled. Jasno pa ima vse skupaj tudi svojo ceno, pri čemer, z izjemo kakšne malenkosti pri dodatni opremi, kaj več ne pri enem ne pri drugem sploh ni na voljo. Opisani santa fe ima tako ceno 51.300 evrov, tucson 39.690, pri čemer smo pri drugem morda pogrešali radarski tempomat, pri prvem pa ničesar in bi mu s kakšno malenkostjo manj prej raje znižali ceno. Več pa v sklepu.
