Bili so časi, ko so imeli prestižni avtomobili še posebno vrednost. Po eni strani, zato ker avtomobilov takrat ni bilo veliko, po drugi, zato ker se je vse zdelo mogoče. Potencialni kupci so imeli denar in čas zanje. Bolj kot so bili ekskluzivni, raje so segali po njih.

Mercedes je znal od nekdaj zadovoljiti petične kupce, še posebej je to prišlo na površje v 30. letih prejšnjega stoletja, ko so se sicer nad Evropo začeli zbirati temni oblaki prihajajočih konfliktov. Kot da bi takrat ljudje čutili, da bo svet, kakršnega so poznali do takrat, kmalu vzel vrag, so življenje zajemali s polno žlico. Umetnost, kultura, ples, glasba, uživanje v pregrešno dragih hobijih, vse je bilo enostavno mogoče. In bilo je mogoče tudi kupiti avtomobil, ki je takrat presegel marsikaterega tekmeca.

Njegov oče Ferdinand Porsche

Govorimo o modelu SSK, katerega oče ni nihče drug kot Ferdinand Porsche, nastajal pa je med letoma 1928 in 1932, torej tik pred »velikim nacističnim mrkom«. Zanimivo, da je bil to tudi zadnji mercedes, pod katerega se je podpisal Porsche, preden je zapustil znamko in se lotil drugih projektov. Porsche je kasneje o svojih štirikolesnikih povedal: »Nikoli nisem našel svojega idealnega športnega avtomobila. Zato sem se še kot mlad odločil, da si bom izdelal svojega. SSK je bil tak začetek.« Avtomobile so izdelovali v tovarni v Bremnu, oznaka SSK pa je del takrat precej zapletenega sistema Mercedesovega označevanja avtomobilov. SSK namreč pomeni Super Sport Kurz, torej super športni kratki model, katerega osnovni namen je bil, da bodo z njim dirkali, najraje na gorskih dirkah. Nastal je na šasiji modela SS, kratica, ki jo je svet kasneje povezoval z nekimi drugimi ljudmi in veliko bolj tragičnimi časi. Šasijo so skrajšali za slabih 50 centimetrov in tako naredili precej okretnejši avtomobil, za pogon pa je skrbel 7,1-litrski vrstni šestvaljni motor. Ko je ta zapel, so gledalci ob cesti dobesedno utihnili, ko pa je zmagoval, so ga krstili kot avtomobil, ki se oglaša kot Valkirin jok. Valkire so bile v nordijski mitologiji lepe ženske bojevnice in nižje boginje, ki so služile Odinu in so najpogumnejše vojščake po njihovi smrti pospremile v Valhalo, kjer so se padli heroji pripravljali za končni spopad ragnarok.

Torej je ta štirikolesna bojevnica znala prepričati tudi takrat najboljše dirkače, da se je vredno usesti za njen volan in zmagati. Posebnost avtomobila je bil tudi novi tovarniški emblem, zvezda na modri podlagi, medtem ko so na primer predhodnika modela S začeli prodajati še z dvema zvezdama na okvirju hladilnika. Tudi ta je dobil le eno zvezdo, simbol združitve obeh podjetij v eno, šele od decembra 1928 dalje.

Izdelali so jih manj kot 40

SSK je imel 4-stopenjski menjalnik, kar je bilo dovolj za končno hitrost 190 km/h, saj je motor zmogel od 200 do 300 konjičev, odvisno od tega, ali je bil pripravljen za dirke ali za cestno uporabo. Kajti ko je voznik do konca pohodil plin, se je vklopil še kompresor, ki je motorju dal še dodatno moč. V treh letih proizvodnje so dejansko izdelali manj kot 40 dirkaških primerkov, čeravno pri Mercedesu priznavajo, da povsem natančne evidence nimajo niti sami, saj je v tistem času nastalo veliko različic z različnimi motorji, takšno ali drugačno opremo in kraticami. Med njimi na primer najdemo tudi različico SSKL, lažjo in še bolj dirkaško verzijo »leicht«, ki se je od cestne razlikovala po 125 kilogramov lažji šasiji. Za volanom dirkaških SSKL pa je med drugim sedel tudi Rudolf Caracciola. Postal je prvi neitalijanski dirkač (čeravno je imel italijanske prednike), ki je dobil znamenito dirko Mille Miglia, leta 1931 je z njim postal evropski prvak v gorskih dirkah.

»Dirke so bitke med dirkalniki, ki pa imajo tudi dušo, zahtevajo bistroumnost in totalno predanost. Ko sem dirkalniku dal vse to, kar je zahteval od mene, mi je vrnil z vsem, kar je premogel tudi sam. Zato sem užival v vožnji s takimi umetninami, kot je bil na primer SSKL,« je kasneje o teh časih pripovedoval Caracciola. Dirkač Hans Stuck je na primer postal prvak leta 1932 v alpinskem in brazilskem gorskem prvenstvu. Še en znani dirkač je bil del zgodovine SSKL, in sicer Manfred von Brauchitsch, ki je leta 1932 zmagal na znameniti dirki na Avusu v Berlinu s posebej aerodinamično prirejenim dirkalnikom. Ta dirkalnik je kriv za oznako »srebrne puščice«, saj so ga na stezo pripeljali v zadnjem trenutku in so morali, ker je bil pretežak, postrgati z njega sicer nemško belo dirkaško barvo, tako da je dirkač nastopil s povsem »golim« aluminijastim dirkalnikom.

Od že omenjenih 40 SSK je bila polovica dirkaških različic, nekaj so jih razbili med dirkami in jih »kanibalizirali« z rezervnimi deli za druge dirkalnike, tako da danes obstaja le še pet originalnih avtomobilov. Septembra 2004 so na dražbi prodali enega za vrtoglavih 7,4 milijona dolarjev (6,5 milijona evrov), enega pa je v svojo zbirko vključil tudi oblikovalec Ralph Lauren. In še ena podrobnost: SSK so interno označevali z oznako W06. Zato tudi ni ravno največje naključje, da so pri Mercedesu dirkalnik formule 1 v sezoni 2016 po utečenem sistemu oznak prav tako poimenovali W06. In Valkira je ponovno zajokala.