Zato sem bil vesel odmeva Sonje Lokar, ene najbolj uveljavljenih bork za enakopravnost žensk v Evropi, ki je z vidika položaja ženske podprla ukinitev volilnih okrajev (ker prispevajo k ohranjanju moške prevlade), uvedbo absolutnega prednostnega glasu in drugega prednostnega glasu, ki ga tudi sam vidim kot izboljšanje priložnosti za kandidatke, pa tudi za lokalno prepoznavne kandidate in mlade. V Ustavnopravnih izhodiščih, ki jih je pripravila projektna skupina inštituta in so objavljena na spletnih straneh predsednika republike, se sklicujemo na analize, ki so z vidika kandidatk razkrile slabosti veljavnega volilnega sistema. Zapisali smo, da bi bile možnosti za izvolitev žensk v spremenjeni ureditvi večje, ker politične stranke »ne bodo imele več možnosti kandidatke pošiljati v neizvoljive volilne okraje. Njihove možnosti za izvolitev bi se bistveno izboljšale, če bodo politične stranke obvezne ženske kvote kombinirale s t. i. zadrgo (izmeničnim razvrščanjem ženskih in moških kandidatov na kandidatnih listah).«

In s tem smo pri ključnem vprašanju, na katerega argumentirano opozarja Sonja Lokar, to je premajhna zavzetost političnih strank za enakopravno zastopanost kandidatk. To tudi ni čudno, če upoštevamo, da ima samo še ena od parlamentarnih političnih strank predsednico. Ob takšni vlogi političnih strank pridobivajo vse več pomena sistemski ukrepi za spodbujanje enakopravnejšega zastopanja žensk. Ne znamo jih prepričati, da je tudi zanje, in ne samo za državo, dobro, da je parlament spolno bolj uravnotežen. Morda pa bi jih veljalo prepričevati na bolj kapitalističen način: s finančno nagrado poslanskim skupinam, ki imajo večji delež poslank?

Dr. CIRIL RIBIČIČ