Kruta resnica turškega lešnika
Shakar Rudani je eden od tisočev sirijskih beguncev, ki so lani delali ob turškem Črnem morju, kjer je najbolj zgoščeno območje pridelave lešnikov na svetu. Po dveh mesecih garanja je plantažo zapustil odločen, da se tja ne bo več nikoli vrnil. V turških nasadih in na poljih dandanes na črno dela približno 200.000 sirijskih beguncev. Ne morejo si prislužiti niti spoštovanja, kaj šele zadostne plače. Leske rastejo na strmem terenu, delo poteka ročno, je težaško in nevarno. Povprečno plačilo za 12 ur dela ni doseglo niti 10 evrov, kar je bilo za polovico manj, kot mu je prej obljubil posrednik. »Komaj smo pokrili stroške prevoza in nastanitve,« je 57-letni Rudani potožil v pogovoru za New York Times. Turčija zadovolji približno 70 odstotkov svetovnih potreb po lešnikih, tretjino pridelka odkupi živilski gigant Ferrero, največ za izdelavo Nutelle. V Ferreru poudarjajo, da si prizadevajo za varne delovne razmere in ustrezno plačilo pridelovalcev. In da se borijo zoper otroško delo. Obenem pa ne omogočajo nadzora, saj nikomur ne razkrijejo, kje kupujejo lešnike. Na turške nasade lesk pada velika senca dvoma o njihovih zaobljubah. Nadzor nad turškimi pridelovalci je težaven, večina jih je majhnih in samostojnih. Obenem zajamčeno minimalno plačilo ne more pokriti niti osnovnih življenjskih stroškov delavcev, desetino plačila pa jim poberejo še posredniki, ki so razvpiti po svojem izkoriščevalskem odnosu. »V šestih letih terenskega nadzora nismo odkrili niti ene turške farme, ki bi zagotavljala ustrezne delovne razmere,« razkriva Richa Mittal iz mednarodnega Združenja za pošteno delo (Fair Labor Association), ki mu je doslej edinemu uspelo opraviti raziskavo tudi med Ferrerovimi dobavitelji lešnikov. Kar 72 odstotkov anketiranih delavcev je navedlo, da komaj preživijo s prejetim plačilom, čeprav jih je 90 odstotkov delalo vse dni v tednu.