Ceremonial, v katerem je Akihito Naruhitu izročil cesarske insignije, se pravi meč in dragulje, je trajal vsega skupaj šest minut. Akihito je na slovesnosti, ki je sledila, med svojim kratkim poslovilnim govorom pred 266 uglednimi gosti, tudi premierjem Šinzom Abejem, ponižno dejal: »Zahvaljujem se japonskemu ljudstvu, ki me je sprejelo kot simbol države in me ves čas podpiralo.« Obe slovesnosti je po televiziji spremljalo na milijone Japoncev.
Običajno se menjava na japonskem prestolu zgodi po cesarjevi smrti, zdaj pa je prvič po letu 1817 prišlo do abdikacije in parlament je moral v ta namen sprejeti poseben zakon. Akihito je uradno odstopil zaradi zdravstvenih težav, najbrž pa so nanj vplivali tudi odstopi nizozemske kraljice Beatrix, španskega kralja Juana Carlosa in papeža Benedikta. Menda je hotel tudi pokazati, da lahko sam usmerja svojo usodo, čeprav nima ne priimka, ne pravice glasovanja in se ne sme vmešavati v politiko. Akihito je prvi cesar, ki na prestol ni prišel kot božanstvo, potem ko se je njegov oče Hirohito (1901–1989), v čigar imenu je Japonska zavzela velik del Azije in izvajala pokole, kot cesar temu atributu odpovedal po porazu leta 1945.
Čeprav je Akihito v veliki meri spoštljiv do tradicije, se je v nasprotju s prakso svojih prednikov leta 1959 poročil z Japonko nižjega rodu, ki jo je spoznal med igranjem tenisa. Z ženo sta vzgajala svoje tri otroke, ne da bi pri tem potrebovala guvernante ali domače učitelje, in vsi trije otroci so šli študirat v tujino. Cesarska družina je bila vzor narodu. Sicer je Akihito živel bolj odmaknjeno in redko nastopal v javnosti. Prvič je spregovoril po televiziji šele leta 2011, da bi potolažil in pomiril žrtve potresa, cunamija in jedrske nesreče v Fukušimi.
Po japonski ustavi cesar nima nobenih pristojnosti, a lahko s svojimi dejanji postane zgled Japoncem in jim na tak način posreduje svoje vrednote. To je počel Akihito s svojim zavzemanjem za mir in demokracijo ter z obsojanjem nasilja.
Cesarjev natrpani urnik
Cesar ima zelo natrpan delavnik. Samo leta 2017 je moral Akihito dati cesarski pečat na 960 vladnih odločitev (zakoni, vladni dekreti…), sodelovati na 200 banketih in sprejemih, voditi postavljanje novih vlad in začetke sej parlamenta, sprejemati nove tuje veleposlanike. Kot vrhovni poglavar šintoizma, po katerem ima cesar svoj izvor v božanstvu sonca, pa se je moral udeleževati tudi verskih obredov, kar je opravljal zelo resno. Kljub svoji odprtosti do moderne dobe in politični liberalnosti je bil močno zavezan tradiciji. Vsekakor je Akihito zaradi dobronamernosti, ponižnosti in skromnosti zelo priljubljen med Japonci. Ob naravnih katastrofah je pogosto obiskoval begunske zbirne centre (kar so bile pogosto telovadnice) in se pogovarjal z prizadetimi.
Pozitivna osebnost je tudi, ker se je zavzemal za mir in obsojal japonske zločine med drugo svetovno vojno na Kitajskem, Filipinih in Koreji. Japoncem je dal vedeti, da niso samo oni trpeli med drugo svetovno vojno in da so bili pravzaprav oni tisti, ki so drugim prizadeli veliko gorja. Tako je ero miru, kot se je uradno imenovalo obdobje njegovega vladanja, jemal dobesedno kot svoj program. Še februarja je s tresočim glasom, v katerem je bilo zaznati navdušenje, izjavil, da je bilo njegovo vladanje prvo v moderni japonski zgodovini brez vojn. A japonski desnici, ki je zdaj na oblasti, vse to povzroča nelagodje. Priljubljen je pri levici, kjer pa niso navdušeni nad monarhično ureditvijo svoje države. Konservativni premier Abe je zaradi svojih načrtov o povečanju vloge japonske vojske vsekakor vesel, da se z Akihitovim odstopom končuje era miru. Naruhitovo obdobje se bo, kot je zahtevala Abejeva vlada, imenovalo era lepe harmonije.
