Razstava Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991, ki so jo odprli v sredo, je v Narodni galeriji prva pregledna razstava o slovenski scenografiji. Prikazuje jo v različnih kontekstih – zgodovinskem, stilnem, likovnem, gledališkem – in skozi ohranjene makete, scenske osnutke v različnih likovnih tehnikah, skice, načrte, fotografije s predstav. Avtorsko jo je zasnovala mag. Ana Kocjančič, umetnostna zgodovinarka in poznavalka gledališča, ki je lani napisala istoimensko strokovno monografijo. Razstavo je oblikoval gledališki scenograf in arhitekt Andrej Stražišar.
Od monografije do razstave
Razstavo je avtorici pomagal postaviti Slovenski gledališki inštitut (SLOGI). Ko je pisala monografijo, je pregledala 3000 enot gradiva, in največ ga je dobila ravno v SLOGI. Kar nekaj dokumentacije na temo odrskih scenografij hranijo tudi drugi slovenski muzeji in splet. Zdaj je to gradivo na ogled v interaktivni in vizualni postavitvi, ki bo v prvi vrsti zanimala gledališko, umetnostnozgodovinsko in likovno strokovno javnost pa tudi druge ljubitelje gledališča.
Razstava je postavljena po sklopih, eden od njih je denimo posvečen razvoju likovnih slogov v scenski umetnosti, pri čemer je poudarek na avantgardi, predstavljen pa je tudi razvoj samih scenografij, od škatlastih scen prek praznih prostorov do novejših praks, kamor spadajo videoprojekcije.
Likovniki, kiparji in arhitekti
Tokratni razmislek o scenografiji na Slovenskem je dragocen, ker prevetri scenografe iz starejših generacij, pri čemer je zanimivo, da so bili to pretežno tudi uveljavljeni likovni umetniki, kot so recimo Ivan Vavpotič, Maksim Gaspari, Avgust Černigoj, Gabrijel Stupica in drugi.
Če so bile torej za začetke gledališča značilne pretežno dvodimenzionalne scenografije, ki so jih ustvarjali slikarji, je s prodorom arhitektov v gledališče, kar se je zgodilo okoli leta 1930, šel razmislek v razvrščanje kulis v prostor.
V drugi polovici 70. let so v gledališče vstopili tudi kiparji, ki so svoje izkušnje prinašali z eksperimentalnih odrov, nastajale so (premične) konstrukcije, medtem ko se je v zadnjih letih scenografija nekako spet vrnila v roke arhitektov.
Avtorica monografije in razstave pravi, da jo je »prostor v prostoru« zanimal, ker je bilo obdobje od 17. stoletja do leta 1991 za slovensko scenografijo dejansko zelo pestro in specifično glede na različna odrska prizorišča. Sem spadajo tipične uprizoritve v dvoranah iz baročne dobe, pasijoni, ki so se dogajali na prostem, vse do sodobnih performansov, ki jih nekako poznamo od zgodnjih 80. let naprej. Ob tem je skušala odgovoriti tudi na vprašanja, kako se je slovenska scenografija umeščala znotraj slovenske in evropske likovne umetnosti ter gledališke zgodovine. im
