Čeprav ni čisto tako. Res ne sekamo dreves, delamo gozdnih vlak in odstranjujemo podrtega in trhlega drevja, vplivamo pa na živalsko populacijo zunaj pragozda. Ker je »naš« pragozd tako majhen, je seveda živalska populacija v njem podobna, kot je zunaj njega. A vendar – ko gledaš mogočna drevesa, ki bi jih sicer že zdavnaj požagali in spremenili v deske, parket, pohištvo ali sekance, je poseben občutek. To razliko občutiš morda šele, ko zapustiš območje pragozda oziroma nekoliko širše »tamponske cone«. Kar naenkrat ni več drevesnih orjakov. Ni jih, ker jim ne damo možnosti, da bi zrasli. Ker moramo vsakih dvajset let na primer zamenjati pohištvo, ker ni več modno ali ker je bilo preslabo narejeno, tako da je sedaj vegasto ali škriplje. Ker si to lahko privoščimo oziroma si lahko privoščijo. Kakšen nesmisel, kakšna neumnost, kakšna prevzetnost človeške rase!
Ko sem objel več kot 51 metrov visoko jelko z obsegom 5 metrov – no, nisem je mogel objeti, samo z razširjenimi rokami sem se naslonil na njeno mogočno deblo –, sem sprevidel, kako mogočno živo bitje je, staro 500 let. 500 let! Samo pobožno lahko sanjam o tej starosti. Mi se bojujemo, da bi dosegli na primer 100 let. Za to se ljudje ženejo že tisočletja, od davnih časov, ko so iskali eliksir življenja, danes pa smo vpregli vse, kar znamo v medicini, kemiji in podobnem. A enostavno nismo narejeni za toliko. Naš rok trajanja je pač krajši.
Koliko pa bo rok trajanja človeštva? Sami si žagamo vejo, na kateri sedimo. Z vsakim požaganim drevesom, ki ga požagamo brez potrebe.
