Ob tem je treba poudariti, da se v primeru statističnih podatkov o judovski skupnosti v Sloveniji pred drugo svetovno vojno podatki statističnih uradov in posameznih raziskovalcev zelo razlikujejo. V zadnjem uradnem jugoslovanskem popisu Kraljevine Jugoslavije je bilo na ozemlju Slovenije (Dravske banovine) leta 1931 popisanih 820 prebivalcev z judovsko vero. Po podatkih Zveze judovskih občin Jugoslavije so v jugoslovanski Sloveniji (Dravski banovini) leta 1938 našteli 760 članov judovskih verskih občin. Na osnovi omenjenih podatkov lahko upravičeno sklepamo, da je v jugoslovanski Sloveniji v 30. letih 20. stoletja živelo okoli 800 Judov (v literaturi je omenjena številka 820).

V času Kraljevine SHS oziroma kasnejše Kraljevine Jugoslavije, torej v obdobju med obema svetovnima vojnama v 20. stoletju, so bili slovenski Judje leta 1921 najprej priključeni zagrebški verski skupnosti oziroma občini, leta 1929 pa izraelski verski občini Murska Sobota. To je bil čas, ko so bili slovenski Judje vplivni v gospodarskih krogih, saj je imel judovski kapital močan vpliv v pivovarni Union, v trboveljski Premogokopni družbi in še kje. Število Judov se je postopoma vidno zmanjševalo, saj jih je na primer v Lendavi pred izbruhom druge svetovne vojne živelo samo še 143 ali 4,2 odstotka skupnega števila prebivalcev Lendave (mesto se je takrat imenovalo Dolnja Lendava). V tem obdobju se je zmanjšalo tudi število Judov v Murski Soboti, saj so iz strahu pred pogromi nad Judi v deželah Hitlerjevega rajha proti koncu 30. let 20. stoletja začeli množično vstopati v evangeličansko in katoliško cerkev ter zamenjevati priimke s »krščanskimi«.

Po aprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila jugoslovanska Slovenija (Dravska banovina) razdeljena med italijanske in nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje, a ga že 16. aprila 1941 prepustili Madžarom. Z okupacijo se je začelo tudi nacistično preganjanje Judov z vso silovitostjo. Najhuje je bilo na območju Spodnje Štajerske in Gorenjske, ki sta bili pod nemško okupacijsko upravo. Italijanski okupatorji so zasedli večji del Dolenjske, Notranjsko in Ljubljano, Madžari pa Prekmurje. Ti radikalnih ukrepov zoper Jude do leta 1944 niso izvajali.

Odločne in usodne čistke judovskega prebivalstva v Prekmurju so se začele spomladi 1944, ko so 26. aprila zbrali največjo skupino prekmurskih Judov v Lendavi in Murski Soboti ter jih odpeljali najprej v Čakovec, od tam pa v Nagykaniszo, od koder so jih ves teden v vagonih vozili do Auschwitza, kjer je bilo zbirno mesto za največje taborišče smrti Auschwitz-Birkenau. Konec aprila in v začetku maja so jih tam že prevzeli nacistični vojaki. Ta prvi in največji transport prekmurskih Judov je štel 367 ljudi. Večina teh Judov je v Auschwitzu končala življenjsko pot 21. in 22. maja 1944. Drugi, nekoliko manjši val deportacij je bil še jeseni 1944. Skupno je bilo po do zdaj zbranih podatkih uničenih 392 Judov iz Prekmurja (a številka še ni dokončna). Auschwitz jih je preživela le peščica. Zaradi izjemne učinkovitosti množičnih deportacij, ki so se zgodile v predzadnjem letu druge svetovne vojne, je Slovenija uvrščena med države, ki se »lahko pohvalijo« z neverjetnim uspehom, saj je bilo uničenih dobrih 90 odstotkov Judov (doslej preštetih 587 žrtev holokavsta).

V Prekmurje se je po končani drugi svetovni vojni vrnilo le 65 Judov. To so bili le še ostanki nekdanje ekonomsko močne in družbeno vplivne judovske skupnosti, ki so se postopoma povsem porazgubili. Mnogi so se namreč po letu 1948 odselili v novonastalo judovsko državo Izrael in tudi v ZDA (in nekaj malega celo na Madžarsko), doma so ostali redki. Lendava je že nekaj let mesto brez Judov, kmalu se bo enako zgodilo še v Murski Soboti. Po skoraj petih desetletjih pozabe se zadnja leta prekmurski Judje vendarle vračajo v javni in zgodovinski spomin in tudi skrb za ostanke njihove dediščine je v obeh lokalnih skupnostih vse večja. Upajmo, da bo tako tudi ostalo.

Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah