Drašček piše z osebno prizadetostjo Vrhničana in je posebno pozoren na »bonitete«, ki jih imajo padli tajkuni, neodvisno od tega, da so praktično vsi v osebnem stečaju in jim na misel ne pride, da bi poravnali vsaj del škode, ki so jo povzročili ljudem. Vse duševne težave, osebne prizadetosti od razvez, samomorov in tako dalje so »založene« in ne vplivajo na njihov status v zaporu, kot je opisano v prispevku.

Podobno velja za prispevek, v katerem Peter Pahor korektno navaja razloge za, sam pa dodajam, da denar za NUK 2 je v proračunu, le prerazporediti ga je treba s postavke proračuna Republike Slovenije »novi luksuzni zapori«, torej s 44,8 milijona evrov za obnovo gradu na Igu. Predlagatelj naj prebere študijo pod uredništvom dr. Milice Antić Gaber: Začasno bivališče – Na grad 25 (Ljubljana, 2017) ter doktorsko raziskavo dr. Damjane Žišt: Utrinki iz življenja za rešetkami (2008) pa bodo poslanci odbora za pravosodje Državnega zbora RS pod vodstvom predsednika Jerneja Vrtovca spoznali realno stanje in nesmiselnost gradnje velikega luksuznega zapora v Dobrunjah za dodatnih sto milijonov evrov.

Ko so že omenjeni Igor Bavčar, Boško Šrot in drugi znani zaporniki ali pa tisti že odpuščeni (Janez Janša, Tone Krkovič…): vse te združuje bivanje v starih, obnovljenih kmečkih poslopjih brez dodatnega luksuza, a v svobodnejšem režimu v Puščavi, Slovenski vasi, na odprtem oddelku za moške na Igu ali »moji« Rogozi in z rednimi tedenskimi izhodi, vikend kaznimi in podobno. Tudi pogojne odpuste dobivajo hitro ob polovici, saj so v svobodnejšem režimu dokazali svojo urejenost. Preostali pa lahko preberejo odnos do zapornikov v Kraljih ulice – kot da obstajata dva zaporniška svetova. Pa o tem ministrica Andreja Katič noče vedeti nič. Zapori pa so kljub upadu kriminalitete vse bolj polni siromakov.

Marjan Čander upokojeni penolog, Hoče