»Na začetku glavne planinske sezone vsako leto rešujemo veliko onemoglih. V glavnem so to ljudje, ki čez zimo niso kaj dosti hodili po gorah in hočejo že kar takoj 'z veliko žlico' posegati po zahtevnih gorskih ciljih, gredo pri vzponu do konca svojih moči in niti najmanj ne pomislijo, da bi morali imeti na cilju dovolj moči tudi za sestop,« opozarja alpinist in gorski reševalec Jani Bele. Kot pravi, je namreč sestop najzahtevnejši del ture.
Trening padca
»Največ nesreč se zgodi prav pri sestopih. Kljub utrujenosti namreč sestopamo nekoliko hitreje, pri tem obremenjujemo druge mišice na nogah, v mislih pa smo že v dolini. Zato nam zlahka zdrsne, morda se kam zataknemo s čevljem, ne stopimo trdno na podlago, zvije se nam gleženj – in padec je tu,« našteva gorski reševalec, ki planincem svetuje, da ne sestopajo utrujeni, kar drugače povedano pomeni, da izbirajo ture, primerne njihovim sposobnostim in najšibkejšemu členu v skupini. To so največkrat otroci, na katere moramo biti na izletih še zlasti pozorni.
»Morda se bo komu zdelo smešno, vendar nikomur ne bo škodilo, če bo hitel počasi, povečal stabilnost z uporabo pohodnih palic in bo sem ter tja poskusil malo 'trenirati' padec,« svetuje Bele. Kot pravi, se je treninga najbolje lotiti na varnem pobočju, kjer se poskušajmo pri padcu bliskovito zagrabiti za šope trave, skalo, poskusimo obstati na iztegnjenih rokah in nogah in z razširjenimi rokami preprečiti kotaljenje. »Vse to je veliko bolje, kot da se pri padcu prepustimo nekontroliranemu dogajanju,« je jasen Bele.
V spremstvu vodnika
Ko pa gremo v hribe z otroki, ne upoštevajmo le pravila, da je treba izbirati za otroke primerne ture, ampak tudi take, ki smo jim kos tudi sami, opozarja gorski reševalec in opiše primer, ko je na Kredarici k njemu pristopil moški z otrokom in ga, videč oznako gorskega reševalca, poprosil, da mu pomaga navezati otroka na vrvico, ki jo je držal v rokah. »Plezalnega pasu jasno ni imel, prav tako nikakršnih izkušenj o varovanju z vrvjo. Zato sem mu lahko le svetoval, naj se vrnejo v dolino. In za čuda je oče nasvet upošteval, žena pa se je nanj na poti v dolino še dolgo hudovala,« je povedal reševalec in dodal, da če nečesa ne znamo, v hribih nikoli ne improviziramo. »In če je otrok sposoben za vzpon in si želi na vrh Triglava, najemite gorskega vodnika. Ta nasvet velja tudi za vse, ki se ne čutijo dovolj usposobljeni za kateri koli vzpon,« svetuje Bele.
Opozarja pa tudi, da se v hribe nikoli ne odpravlja zgolj na sprehod. Pot je treba skrbno načrtovati, se dobro opremiti in držati markiranih poti. »A tudi če se teh držimo, nas lahko hitro zavedejo stečine divjadi, stopinje predhodnika, ki je tudi šel malo po svoje – in že se znajdemo na terenu, ki ga ne obvladamo, ali pa tavamo sem ter tja. V takih primerih se vedno držimo zlatega pravila: pojdi po isti poti nazaj do zadnje markacije in tam pazljivo išči naslednjo markacijo,« svetuje Jani Bele.
Podobno svetujejo tudi priporočila za varnejše pohodništvo in planinarjenje, ki jih je pripravilo Združenje planinskih organizacij alpskega loka (CAA). Ta poleg skrbnega načrtovanja poti, preveritve vremenskih razmer, dobre obutve in opreme s prvo pomočjo in zaščito pred dežjem, mrazom in soncem priporočajo še postopno nabiranje kondicije, prilagoditev tempa najšibkejšemu v skupini, zanesljiv korak, sledenje markacijam, redne počitke, posebno skrb za otroke ter spoštovanje narave in okolja.
Opremo je treba znati uporabljati
Zelo pomembno je, da obiskovalci gora pred izletom zares temeljito preverijo vremensko napoved pa tudi odprtost planinskih koč na svoji
poti. Nahrbtnik naj bo čim lažji, čeprav je seznam nujnih potrebščin kar precejšen; tudi na telefon z dodatno baterijo ne gre pozabiti, planinsko opremo pa se morajo vsekakor naučiti uporabljati že v dolini. Na pot se je treba odpraviti dovolj zgodaj in o zahtevnejših poteh obvestiti domače.
Vsako turo je treba začeti počasi, da se telo ogreje in pripravi na več ur hoje, priporočljiva je tako imenovana pogovorna hitrost hoje. Po kratkem počitku za slačenje (po približno 15 minutah hoje) je dobro zlagoma hoditi vsaj eno uro, dihanje pa uskladiti s korakom. Za počitek je treba izbrati varna mesta, kjer ni nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja, snežnih plazov in niso neposredno na soncu. Pred slednjim se je treba zaščiti s kremo z visokim faktorjem, na poteh, kjer obstaja možnost padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo, pa si je treba nadeti čelado, ki bo zaščitila glavo tudi pri padcu na meliščih. Med potjo je treba uživati zadostne količine tekočine in hrane, piti je bolje večkrat v majhnih količinah. Hrano je najbolje kupiti v planinskih kočah, saj bo tako nahrbtnik lažji. Med turo ne bodo škodilo zaužiti energijske ploščice in svežega ali suhega sadja.
Med hojo vam ne sme biti prevroče. Priporočljiva so oblačila iz sodobnih materialov, ki se prilegajo telesu, ki odvajajo znoj in preprečujejo, da se kam zapnete. V primeru nenadnega poslabšanja vremena pa je treba čim prej poiskati zavetje v planinski koči, bivaku… Če to ni mogoče, je treba sestopiti z izpostavljenih grebenov, s sebe odstraniti vse kovinske predmete in se objemajoč noge usesti na podlago nahrbtnika.
