Španija bo očitno ostala edina država z levosredinsko vlado od petih velikih članic Evropske unije, kamor za zdaj še sodi Velika Britanija. Nedeljska zanesljiva zmaga socialistov njihovemu voditelju Pedru Sanchezu polaga v roke vse adute za sestavo koalicije, kar pa glede na volilna razmerja vseeno ne bo lahko. Za večinsko vlado bo potreboval najmanj enega, še verjetneje pa dva ali več koalicijskih partnerjev, kajti španska politična krajina je postala razdrobljena. V parlament se je uvrstilo pet večjih strank, med njimi prvič po padcu fašizma skrajna desnica s stranko Vox, poleg njih pa še osem regionalnih strank, ki bi tudi lahko predstavljale jeziček na tehtnici pri sestavljanju vlade.
Zmaga socialistov je skoraj popolna. Res nimajo absolutne večine v spodnjem domu parlamenta, česar tudi nihče ni pričakoval, število sedežev pa so tam povečali za skoraj polovico. Poleg tega so dobili absolutno večino v zgornjem domu parlamenta, senatu, ki ima na določenih področjih široka pooblastila. Edini denimo lahko sprejme ukrepe proti regionalnim voditeljem, če ne spoštujejo zakonov in ustave, kar se je že pokazalo v primeru Katalonije.
Največji poraženec španskih volitev je vsekakor desnosredinska Ljudska stranka, ki je več kot prepolovila število poslancev in jih dobila 66 (prej 135). To je njen najslabši rezultat v več desetletjih, ki hkrati pomeni, da je sestava desnosredinske vlade praktično nemogoča, tudi če bi vanjo poleg stranke Državljani (Ciudadanos ali C's) povabili skrajno desni VOX, saj imajo vse tri skupaj 146 poslancev, za večino pa je potrebnih 176.
Uspeh stranke VOX z uvrstitvijo v parlament je svojevrstna prelomnica v Španiji, saj državljani v desetletjih po padcu režima Francisca Franca niso kazali posluha za tovrstno politiko. Da se je to zdaj obrnilo, naj bi bila posledica več dejavnikov, od strašenja z migracijami do jeze zaradi katalonskih odcepitvenih teženj. Vendarle pa je 24 poslanskih sedežev Voxa na koncu opazno manj, kot so napovedovale ankete.
Do vladne večine s požrto besedo
Sanchez ima zdaj več možnosti, kako do vlade, a nobena ne bo lahka. Ena je, da nadaljuje z manjšinsko vlado, a se je s tem letos že opekla, ko so ji katalonski nacionalisti odrekli podporo pri sprejemanju proračuna, kar je pripeljalo do predčasnih volitev. Za socialiste je najbolj logično začetno iskanje naveze s koalicijo levega Podemosa Pabla Iglesiasa, ki je sicer utrpela precejšen poraz na volitvah. Skupaj imata stranki 165 poslanskih sedežev, enajst premalo za vladno večino, bi pa vseeno lahko sestavili manjšinsko vlado s tiho podporo regionalnih strank.
Pot do večinske vlade tako ali drugače pelje preko prelomljenih predvolilnih obljub. Najlažja je s sodelovanjem s Katalonsko republikansko levico (ERC) s 15 sedeži, ki jo iz pripora vodi nekdanji katalonski podpredsednik Oriol Junqueras, obtožen upora in zlorabe javnih sredstev. ERC je pred volitvami nakazovala, da je pripravljena na sodelovanje s Sanchezom, če bi dovolil razpis osamosvojitvenega referenduma. Sanchez je temu odločno nasprotoval, ne pa tudi Podemos, ki je sicer proti samostojnosti Katalonije, a dopušča možnost referenduma. Alternativa tej koaliciji so tudi povezave z manjšimi nekatalonskimi regionalnimi strankami, kar pa bi pomenilo vlado mnogih strank in še večjo odvisnost od vsake od njih.
Druga, očitnejša pot za socialiste do sestave vladne večine pa je koalicija z Državljani, kar bi bilo mogoče brez Podemosa, saj imata stranki skupaj 180 poslancev. Toda Sanchez in vodja Državljanov Albert Rivera sta si bila med kampanjo zelo v laseh, članstvo socialistov je zelo nenaklonjeno takšni koaliciji, Rivera pa je po volitvah dejal, da se Državljani še naprej vidijo v opoziciji.
