Po tridesetih letih na prestolu bo 85-letni japonski cesar Akihito danes abdiciral v prid svojemu 59-letnemu sinu Naruhitu. Cesar je postal leta 1989, ko je umrl njegov oče cesar Hirohito, ki je prestol zasedal kar 63 let, torej tudi med drugo svetovno vojno in po njej, ko je v desetletjih po porazu postal simbol gospodarskega vzpona Japonske.
Že poleti 2016 je Akihito razmišljal o »koncu svojega potovanja v vlogi cesarja«. Za njim sta bila operacija srca in rak prostate. »Bojim se, da bo zame težko, da bi bil še naprej simbol države,« je rekel. Vlada mu je potem komaj dovolila, da je odstopil, saj abdikacija ni v japonski tradiciji in po ustavi niti ni bila mogoča. In če je pod njegovim očetom cesar leta 1946 zaradi pritiska Američanov izgubil status boga, pa še vedno ne velja za navadnega človeka in državljana.
Prvi gost bo Trump
Vsekakor se je Akihito večkrat izkazal. Ob naravnih katastrofah je šel k ljudem in jih tolažil že s svojo prisotnostjo. Kitajcem in Korejcem se je opravičil za zločine, ki so jih Japonci kot okupatorji zagrešili med drugo svetovno vojno in že prej. To je v nasprotju z vse bolj konservativnim, militarističnim in šovinističnim trendom v japonski politiki, pri čemer lahko najprej pomislimo na sedanjega in večkratnega konservativnega premierja Šinza Abeja. Prav zanimivo je, da so imeli japonski reakcionarji, ki zahtevajo, da cesar spet postane božanski, in ki se zavzemajo za krepitev japonske vojske, pri Akihitu opraviti s cesarjem, ki noče postati božanstvo in ki je naklonjen pacifizmu. Tudi vladi Abeja, ki si prizadeva za krepitev japonske vojaške moči, pri tem ni bilo lahko.
Novi cesar Naruhito, že 126. po vrsti (menda je japonska monarhija najstarejša na svetu), pa ne bo dosti drugačen od očeta. Tudi on bo svoje dolžnosti opravljal ponižno in nikoli ne bo rekel česa preveč. Tiho bo kazal, da se ne strinja s težnjami, da se odpravi japonski pacifizem. Prvi tuji gost, ki ga bo Naruhito sprejel, bo Donald Trump. Ameriški predsednik bo konec maja na obisku na Japonskem. S tem, ko bo prvi, ki ga bo sprejel novi japonski cesar, naj bi se japonsko-ameriško zavezništvo utrdilo.
Obdobje izgubljenih desetletij pod Akihitom
Z Akihitovo abdikacijo, ki je prva po letu 1817 – tedaj je bila Japonska še povsem fevdalna in nerazvita kmetijska država – se končuje neko ne tako zelo pozitivno obdobje moderne japonske zgodovine. Vladavino vsakega cesarja lahko dojamemo kot določeno etapo v razvoju Japonske. To najbolj drži za cesarja Meidžija, ki je vladal v letih 1868–1912, ko je prišlo do velikih institucionalnih reform, prozahodne modernizacije Japonske, gospodarskega razvoja in odpiranja svetu. Tudi pri cesarju Hirohitu, ki je vladal v letih 1926–1989, lahko kljub precejšnjim spremembam po letu 1945 govorimo o enem obdobju nacionalizma in ekspanzije, najprej ozemeljske in militaristične, ki sta vodili do katastrofalnega poraza, po vojni pa o drugem obdobju gospodarske ekspanzije. Konec 70. let je Japonska tako postala druga največja gospodarska sila sveta.
Ko je potem leta 1989 na prestol prišel Akihito, so najuglednejši ekonomisti trdili, da bo Japonska še pred koncem stoletja prehitela tudi ZDA. Toda v 90. letih je prišlo najprej do japonske finančne krize in potem še do azijske krize. Svetovna kriza leta 2008 in jedrska katastrofa v Fukušimi leta 2011 pa sta še za več let podaljšali že tako dolgoletno gospodarsko stagnacijo. Tako je čas vladanja Akihita obdobje izgubljenih desetletij, seveda ne po njegovi krivdi. Kriza se kaže tudi v upadanju rodnosti in hitrem staranju prebivalstva. Po letu 2005 se je začelo število Japoncev zmanjševati. Pravzaprav so vsi ti japonski problemi podobni težavam evropskih držav.
