Ne zgodi se vsak dan, da bi tuji veleposlanik v časopisnem članku britanski vladi »svetoval«, da bi se morala upreti pritiskom drugih držav. Natančno to je za tokratni izvod tednika Sunday Telegraph napisal kitajski veleposlanik v Britaniji Liu Xiaoming. »Države z globalnim vplivom, kot je Velika Britanija, bi morale odločitve sprejemati neodvisno in v skladu s svojim narodnimi interesi,« je napisal veleposlanik.
V ozadju je razkritje tega, da je britanska premierka Theresa May kljub pomislekom nekaterih ministrov po sestanku državnega varnostnega sveta (NSC) odobrila sodelovanje kitajskega telekomunikacijskega orjaka Huawei pri nastajanju nove generacije mobilne telefonije 5G (ta naj bila do desetkrat hitrejša od sedanje 4G) v Britaniji. Nekatere od britanskih zaveznic, s katerimi ima Britanija posebno varnostno sodelovanje (z ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo), naj bi od Mayeve zahtevale, da prekliče sodelovanje s kitajskim podjetjem Huawei. Gre predvsem za pritiske ZDA, ki ne dovolijo njegovega sodelovanja pri nadgradnji ameriške mobilne telefonije zaradi »varnostnih skrbi«. Sunday Times celo trdi, da je skoraj 99 odstotkov Huaweija v lasti organizacije, ki je neposredno povezana z vodstvom »kitajskega državnega in partijskega aparata«, in da bi zato njegov dostop do britanskega mobilnega omrežja škodil britanski varnosti.
»Kitajska« letališča, luke in nogometni klubi v EU
Kitajski politični in korporacijski voditelji že več kot ducat let obletavajo svet z investicijskimi denarnicami, ki se nikoli ne izpraznijo. Do pred kratkim so bile veliko bolj znane njihove investicije v Aziji, ZDA, Južni Ameriki in Afriki, medtem ko je bilo manj znano hitro povečevanje kitajskih investicij v Evropi, za katero je bilo prelomno leto 2016, ko so poskočile za celo 90 odstotkov in znašale 37,2 milijarde evrov. To leto se je Kitajska zaradi predsednika Trumpa z ZDA preusmerila na Evropo. Za tri četrtine teh investicij so poskrbela kitajska zasebna podjetja. Od leta 2008 do zdaj so kitajska podjetja sklenila najmanj 700 investicijskih kupčij v več kot tridesetih evropskih državah. Prevzela so več kot 360 podjetij. Kitajska podjetja so lastniki ali delni lastniki najmanj štirih letališč (eno od njih je manchestrsko v Angliji) in šestih luk, vrste vetrnih polj v najmanj devetih državah in trinajstih poklicnih nogometnih moštev.
Kitajske ambicije v Evropi so ogromne
Po Evropi je vse več kitajskih investicijskih milijard. Največ v Britaniji, veliko pa v Nemčiji, Italiji in Franciji. EU je pred kratkim gotovo predvsem zaradi kitajskih ekonomskih ambicij uvedla nov mehanizem za nadziranje tujih investicij. Ta bo evropski komisiji omogočil izraziti mnenje o investicijah, ki bi po njenem mnenju »ogrozile varnost ali javni red« v več kot eni članici ali spodkopavale projekte EU, kot je na primer satelitski program Galileo. Evropska komisija je marca Kitajsko opisala kot »sistematično tekmico« in »strateško konkurentko«. Kitajsko lastništvo podjetij v EU je še vedno razmeroma majhno, vendar zelo hitro narašča. V najnovejšem poročilu evropske komisije ugotavljajo, da je tretjina podjetij v EU v tujih rokah oziroma v lastništvu družb, ki so zunaj EU. Medtem ima 9,5 odstotka podjetij v EU lastnike na Kitajskem, v Hongkongu in Macau, kar je 7 odstotkov več kot leta 2007. Ameriške in kanadske družbe so lastnice 29 odstotkov podjetij v EU, kar je precej manj kot leta 2007, ko so bile lastnice 42 odstotkov podjetij v EU. Daleč največ so kitajska državna in zasebna podjetja v zadnjih desetih letih investirala v Britaniji (blizu 50 milijard evrov), sledijo Nemčija (okoli 25 milijard), Italija (dobrih 15 milijard), Francija (blizu 15), Nizozemska (dobrih 10), Finska (okoli 8), Švedska in Portugalska (okoli 7), Španija (blizu 5), Irska (3) in tako naprej.
Kitajska mednarodna nakupovalna mrzlica se nikjer drugje ne pozna tako zelo kot v Londonu, kjer so Kitajci pokupili najmanj štirinajst orjaških pisarniških stolpnic v londonskem Cityju in poslovno-finančni četrti Canary Wharf.
45-odstotno povečanje v desetih letih
Kitajske investicije v več kot tridesetih evropskih državah so se od leta 2018 do zdaj povečale za 45 odstotkov. Več kot dvajset evropskih držav, skupaj z Rusijo, se je vključilo v novi kitajski investicijski program Svilna cesta, ki vključuje gradnjo infrastrukture za pospešitev kitajske trgovine z Azijo in Evropo. Kitajska, na primer, financira širitev grške luke Pirej ter cest in železnic v Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini ter v Severni Makedoniji. Kitajsko financiranje oziroma kitajska posojila pa niso brezpogojna – pri izvajanju orjaških infrastrukturnih projektov morajo sodelovati kitajski izvajalci.
