Če pogledamo v zgodovino razvoja Gorenja, vidimo, da je bil njegov hiter razvoj del takratnega koncepta in filozofije razvoja Šaleške doline, življenjsko povezan z izkopavanjem premoga za energetske potrebe Slovenije. Oba sistema sta se razvijala na osnovi »udarniških horuk« političnih odločitev. Taki sta recimo bili odločitev politike o gradnji kemičnega kombinata za predelavo lignita, kar je Stane Kavčič zaustavil, in prestavitev proizvodnje gospodinjskih aparatov iz Bistrice pri Mariboru v Velenje. Tudi novi proizvodi bele tehnike, nove proizvodne hale so se gradile tako. Vse odločitve veljakov iz doline je politika v Ljubljani »požegnala«. Ta filozofija »zaslužimo si« je bila odločilna tudi še za gradnjo šoštanjskega bloka Teš 6. Prav to miselnost so ti, ki so investitorju svetovali in izvajali investicijo, spretno izkoristili in se okoristili za nekaj sto milijonov evrov. Že pred začetkom izvajanja investicije sem zato v tem časopisu zapisal, da to ni razvojni projekt stoletja, kot so trdili politični botri, pač pa razvojni harakiri za dolino.

To omenjam, ker je prav taka razvojna filozofija in prevladujoča miselnost ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja pripeljala do prvega razvojnega harakirija v dolini, ki je bil storjen z nakupom nemškega podjetja zabavne elektronike Körting. Poslovni sistem Gorenje si vse od propadlega nakupa Körtinga ni finančno opomogel. Zato ima današnje stanje podjetja izvirne vzroke prav v tem zgrešenem in zelo dragem poslovnem koraku.

Ta finančni polom je v začetku osemdesetih let pripeljal do ukrepa družbenega varstva, s katerim je takratni izvršni svet Republike Slovenije postavil novo vodstvo s Hermanom Rigelnikom na čelu in prek bank zagotovil finančno likvidnost, preprečil stečaj in zagotovil ohranjanje večine delovnih mest. Sanacija je prav zaradi ohranjanja proizvodnih delovnih mest bila pripravljena tako, da je ohranjala delovna mesta v proizvodnji gospodinjskih aparatov, odprodali pa so se dobri programi malih gospodinjskih aparatov, kompresorjev in še nekateri drugi.

Pred krizo, ki jo je povzročil nakup Körtinga, je Gorenje razvijalo kopico novih programov. Naj omenim robotiko, medicinsko elektroniko, tehnološko opremo, informatiko in še nekaj drugih. Za te programe v procesu sanacije ni bilo denarja. Vsi so bili namreč na taki stopnji razvoja, da so zahtevali velika razvojna vlaganja. Zato pravim, da je bil to razvojni harakiri, ki se kaže v današnjem stanju Gorenja.

Bela tehnika je namreč po svoji naravi delovno intenzivna dejavnost in z majhnimi razvojnimi potenciali – tak program, ki ne more zadovoljevati potreb spreminjanja izobrazbene strukture populacije v dolini in tudi ne more ustvarjati dovolj akumulacije za razvojno prestrukturiranje. Večji del bele tehnike se je že danes preselil v dežele s ceneno delovno silo. Tudi Gorenje zadnja leta iz teh razlogov seli proizvodnjo v Srbijo.

Moja ocena je, da so vsa vodstva Gorenja v zadnjih tridesetih letih relativno uspešno vodila to naluknjano barko. Niso namreč slabe odločitve – gotovo tudi slabe, ker te so vedno v poslovnem svetu – v zadnjih letih pripeljale do tega, kar je danes problem v Gorenju. Temeljni vzrok stanja poslovnega sistema danes izvira iz dejstva, da je bilo Gorenje vse od »izleta v Körting« brez zadostnega razvojnega potenciala. Mislim predvsem na lastno akumulacijo.

Kitajski kupec Gorenja se za nakup gotovo ni odločil z razlogom, da bi v Velenju širil in razvijal proizvodnjo. Za nakup se je po moji oceni odločil izključno zaradi širitve svojega trga. Znanja ima sam dovolj, kapitalski profiti pa za državno kitajsko podjetje tudi niso prvi motiv. Zato so bila pričakovanja po ohranjanju obsega proizvodnje in delovnih mest ali celo gradnja tovarne televizorjev le ena prijetna iluzija.

Dve milijardi evrov je iz doline steklo iz živega organizma moje doline v teh dveh potezah, ko smo si za čast in dobro ime v dobri veri, da delamo dobro, razparali trebuh. Ob tem se vprašam, ali so ljudje tam daleč v dolini Idrijce v zadnjih tridesetih letih za razvoj namenili toliko denarja. Mi smo v razvojni temi tam na drugem koncu, kjer tudi imajo rudarsko tradicijo, so brez dobrih cest, pa so v razvojnem razcvetu. V stvareh, ki jih ustvarjajo, so najboljši na svetu.

Zakaj tako različno? V dveh stavkih bi odgovoril.

Tam, kjer so v soncu in razvojno cvetijo, si vsak dan rečejo: »Znamo, zmoremo in bomo najboljši pri vsem, kar bomo počeli!« Tu pri nas, ker je siva megla brez vizije razvoja, pa vlada prepričanje: »Pripada nam, zaslužimo si in vse bomo storili, da dobimo.«

Silvester Koprivnikar, Velenje