»Hiše, ki so bile zgrajene za eno rabo, pogosto preživijo dobo, za katero so bile grajene, zato jim moramo – da bi preživele – zagotavljati novo vsebino in novo arhitekturo posodabljati,« pove eden od kustosov razstave Prenavljamo!!!Andraž Keršič. »Ne le z arhitekturnega, tudi s trajnostnega vidika – z razmeroma ekološkim pristopom prenavljamo obstoječi stavbni fond in produciramo manj gradbenih odpadkov,« opozarja.
»Kar so naši očetje delali dobro«
Na razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje tako vidimo mnoge stavbe, ki so nepogrešljiv del zgodovine mest, a danes več ne bi bile ohranjene brez dialoga arhitektov in konservatorjev. Jože Plečnik je denimo v skladu s paradigmo, da »ne podira, kar so naši očetje delali dobro«, uspešno sodeloval s konservatorjema Francetom Steletom in Nacetom Šumijem. Že leta 1924 je prenovil cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, tudi Križevniški samostan v sklopu Križank je odprl navzven, s čimer je oživil mestno četrt. Tromostovje ni njegovo delo, temveč je v resnici prenova, pove kustos, saj je osrednjemu mostu dodal dva mostova.
Njegov učenec Anton Bitenc je med prenovo blejskega gradu v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaprtemu grajskemu kompleksu odprl razgled na jezero. V sedemdesetih je arhitekt Miloš Bonča stavbo Ljubljanske banke v Ribnici radikalno prenovil tako, da je s steklenim pritličjem hišo odprl na ulico, s čimer je želel poudariti transparentno poslovanje banke. Za Ljubljano je zelo pomembna prenova Stare Ljubljane Borisa Kobeta. »Po mestu so takrat vozili tramvaj in avtomobili. S preboji in prehodi je takrat ustvarjal prostor za pešce, kot lahko vidimo s Ključavničarsko in Ribjo ulico ter prehodi pod Trančo. Gre za izrazito humanistične posege, ki nudijo hitre povezave in zavetje pred dežjem.«
Spremenjena funkcija
Drugi del razstave je posvečen stavbam, ki so spreminjale svojo funkcijo. Dominikanski samostan na Ptuju se je denimo uporabljal tudi kot vojašnica in muzejski depo, danes pa je v njem sodoben kulturni center, v katerem je srečanje med starim in novim jasno nakazano. Dragocena je tudi prenova mariborskega minoritskega samostana, v katerem je danes lutkovno gledališče. »Oder so med prenovo umestili v dvorišče samostana, tako da se odpira na obe strani – deluje lahko kot oder poletnega gledališča ali notranjega,« pove Keršič. Podobno je z večfunkcionalnostjo dvorane v prenovljenem centru urbane kulture Kino Šiška, kjer je bil nekdaj »zgolj« kino. Kranjčani so opazovali prenovo Ravnikarjeve veleblagovnice Globus s tipično fasado iz prefabriciranih jeklenih plošč, danes je v tem prostoru mestna knjižnica. Kot pove kustos, je fasada na eni strani ohranjena, plošče so namreč restavrirane ponovno uporabili, druga fasada je po novem zastekljena, da obiskovalcem knjižnice odpira pogled navzven in vabi noter. Še v šestdesetih je bila ob tej strani zgolj betonska rampa, ki je vodila na streho, kjer je bila garaža.
Kustosi so želeli navsezadnje izpostaviti tudi, da je treba hiše včasih najprej raniti, kot kaže primer današnjega rektorata primorske univerze v Armeriji in Foresteriji v Kopru. »Včasih je treba lupino povsem odpreti, da bi videli, kaj je s hišo narobe, zato razstava prikazuje tudi faze prenove, ki javnosti sicer niso vidne. Arhitekt mora zdaj zadostiti sodobnim standardom – statiki, strojnim instalacijam, požarni varnosti, klimatskim potrebam, te hiše pa niso bile narejene za današnji čas.«
Značaj prostora
Konec razstave zaznamujejo stavbe, ki so se posodabljale s programom vred. Mestni muzej v Ljubljani je že tak primer, kjer so arhitekti med prenovo z novo spiralno potjo, ki se pne od arheoloških izkopavanj z ostanki rimske ceste, povezali vse prostore v muzeju, na novo pa so tudi oživili muzejski atrij. Pri prenovi opere je očiten kontrast materialov starega in novega poslopja, v Moderni galeriji pa so denimo arhitekti v krožni tloris povezali vse prostore, tako da lahko obiskovalec iz osrednjega prostora po novem dostopa tudi v vse druge dvorane, poleg tega ima galerija na mestu nekdanjih skladišč v kleti zdaj prostor za dodaten, denimo simpozijski program, ki je za sodobno galerijo nujen.
Zgovorna je tudi prenova ene od hal ljubljanskega Litostroja v vadbeni center, opozarja sogovornik. »Arhitekti so z izbiro materiala rešili več težav. Betonske bloke pri prenovah navadno skrivamo, oni pa so jih izpostavili, ohranili so tudi vsa originalna okna, kar je glede na veliko kvadraturo zelo ugodno, hkrati pa so ohranili elemente, zaradi katerih lahko beremo značaj nekdaj industrijskega prostora.« Najmanj trajen projekt na razstavi je grajski park v Radovljici. Vanj je leta 2016 skupina arhitektov zgolj zakoličila vzorce nekdanjega baročnega parka in pustila, da se trava gosti le na nekdanjih baročnih poljih, sprehajalne poti pa kosijo, zato dobi obiskovalec vtis parka izpred stoletij. »To ne stane nič, a javnost se zave, da gre za njihovo dediščino in identiteto,« še sklene kustos.
