Tiskovna konferenca v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi je bila nekoliko drugačna, kot smo vajeni. Organizatorji projektne skupine Slišanje glasov, ki je pred leti začela delovati pod okriljem Kraljev ulice, so stole razporedili v krog, nato smo se posedli in začeli pogovarjati. »Bolje je, če smo v krogu, ker to odraža duha naših skupin,« je dejal Juš Škraban iz vrst organizatorjev skupin, ki po načelih mednarodne organizacije Intervoice delujejo od leta 2015, na njih pa se srečujejo ljudje, ki slišijo glasove in druge zaznave, njihovi svojci, podporno osebje in strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Srečanja so odprta tudi za druge ljudi, ki bi se jih želeli udeležiti.
Slišanje glasov ni le neprijetno
V teh dneh ima skupina obisk iz Sarajeva, Reke in Beograda, kjer so prav tako vzpostavili podobne skupine in sodelujejo v mednarodnem projektu Mreža slišanja glasov zahodnega Balkana. Ob tej priložnosti je ljubljanska pedagoška fakulteta izdala knjigo z naslovom Svet, ki se sliši, vsebina pa temelji ravno na delu v teh skupinah. Sestavljena je iz teoretskega in praktičnega dela, v katerem so ljudje, ki slišijo glasove, sami dokumentirali svoje izkušnje, besedilo pa spremlja tudi leposlovni del – pesmi oziroma misli, povezane z izkušnjami posameznika. Knjigo sta uredila profesor s pedagoške fakultete Bojan Dekleva in antropolog Juš Škraban.
»Slišanja glasov ne vidimo le kot bolezenski simptom, ampak v prvi vrsti kot človeško izkušnjo. Ljudje smo različni, imamo različne izkušnje. Pomembno je, kako se soočaš z njimi,« je dejal Bojan Dekleva in dodal, da so glasovi včasih prijetni, včasih nevtralni, včasih neprijetni. »In s tem se je treba naučiti živeti,« je rekel in dodal, da se o vsem tem pogovarjajo na srečanjih, o tem pa govori tudi vsebina knjige. »Verjamemo, da si mora človek pomagati sam. To pa je seveda proces, ki traja.«
V krogu so poleg Škrabana in Dekleve sedeli tako gostje iz nekdanjih jugoslovanskih republik kot uporabniki, ki se z druženjem v skupinah na neki način osvobajajo. Tu imajo prostor, da izrazijo svoja razmišljanja, tako stisko kot veselje, in sobivajo s sebi drugačnimi in podobnimi. Eno od vodil skupine je, da je treba o tej tematiki javno govoriti. Le tako namreč zgodbe ljudi, ki so velikokrat odrinjeni na rob, postanejo slišane, s tem pa se stigma rahlja. Tako so uporabniki v knjigi objavili več zgodb (nekatere tudi na njihovi spletni strani Slišanje glasov in v Kraljih ulice), nekateri s pravim imenom, drugi s psevdonimom.
Psihiatrije se je mogoče osvoboditi
Ena najbolj ustvarjalnih v tem pogledu je Mojca Nahtigal. »Ko sem umaknila zid, se je hrumenje neurja umaknilo, zamenjal ga je blag in topel dež, ki je topil kepo čustev in nagovarjal viharje v meni. Stopil je led, zmehčal pogled. Vse manj divjam. Znova se srečujem s starimi čustvi, ki občasno prihrumijo z brezpotij. Objamem jih s toplino srca,« je le eden od izsekov poetičnih besedil, ki jih je prispevala Mojca Nahtigal. Odločila se je, da bo delila svojo izkušnjo, tudi to, kako se je mogoče znebiti zdravil, za katere je eden od uporabnikov dejal, da so v resnici droga.
»V naši skupini spoštujemo rešitve drugih, četudi se z njimi ne strinjaš. Tu sem začela govoriti o temah, o katerih prej nisem mogla govoriti z nikomer,« je dejala in dodala, da ni vedela, zakaj ji psihiatrinja kot edino rešitev ponuja zdravila. Potem je počasi našla svojo pot. »Od psihiatrije in drugih avtoritet se je mogoče osvoboditi, če sprejmeš, da si boš pomagal sam in da ne bodo zate rešitev iskali le drugi,« je dejala, nato pa razložila, da je sprejela, da so glasovi del nje. »Vse, kar dušiš ali tlačiš, bo slej ali prej podivjalo – lahko gre za otroka, žival ali kaj drugega. Ko sem sprejela izkušnjo z glasom, sem sprejela del osebnosti, ki sem jo prej zavračala,« je sklenila.
