Kritika koncerta vokalne skupine The Gesualdo Six: Poduhovljena enost vokalne glasbe

Glasbi s »pridevki«, torej nova glasba in stara glasba, sta onkraj ali na vsaj na robu recepcijske sprejemljivosti, kar pomeni, da nagovarjata ožje občinstvo. To je predvsem posledica dejstva, da je za njuno polno uživanje potrebna tudi določena mera razumevanja specifik glasbenega jezika, ki se odmika najbolj konvencionalnim obrazcem. Prav ta odmik navaja preprostega poslušalca k mišljenju, da gre za zapleteno glasbo, ki prav zaradi svoje zahteve po razumevanju krni čisti estetski, morda celo telesni užitek. Seveda je to predvsem predsodek – ob nobeni glasbi ne moremo uživati, če je ne razumemo, le da je postopek razumevanja ob določenih glasbah že tako utečen in samoumeven, da se ga več ne zavedamo in se na videz predajamo »relaksiranemu« užitku. Toda nova in stara glasba nosita tudi kontekstualne specifike – če naj bi bila nova glasba najneposrednejši izraz sodobnega bivanja in mišljenja, potem stara glasba pred nas postavlja kontekst, ki ga je vendarle težje razumeti, se z njim poenotiti. Ta ovira se zdi ob poslušanju stare, torej predklasicistične glasbe v resnici večja ovira kot sam glasbeni stavek, ki sploh ni nujno zapleten.