Ne verjamem, da so politiki spregledali, da se v zdravstvu ponavlja zgodba o divji privatizaciji gospodarstva. V gospodarstvu preizkušeni model prenašanja poslovnih funkcij in pripadajočih učinkov iz družbenega (javnega) na zasebni sektor je v rabi tudi v zdravstvu. Bolj zapleten je finančni vidik takšnih transakcij, ker financiranje temelji na zdravstveni blagajni, ki jo s 95,5-odstotnim deležem polnijo obvezni prispevki za zdravstveno zavarovanje. Razglasitev koncesionarjev, pravih in namišljenih, za del javnega zdravstva je rešila tudi ta problem. Z nedavno odločitvijo ustavnega sodišča, da koncesionarji, porabniki javnih sredstev, smejo delovati kot podjetniki, je postal model divje privatizacije v zdravstvu (skoraj) popoln.
Pogrešam obrazložitev in utemeljitev zamisli o tem, kako se vzajemnost in solidarnost uresničujeta v poslovnem okolju, ko izvajalec zdravstvenih storitev sočasno maksimira svoj dobiček. Ustavno sodišče bi moralo že zaradi svoje verodostojnosti takšno odločitev pojasniti slovenski javnosti. Vsaj jaz ne verjamem, da je to v praksi uresničljivo. Si predstavljate, da bi bila na primer aktivnost Rdečega križa ali Karitasa organizirana kot dobičkonosna dejavnost?
Osrednji del zgodbe o tranziciji javnega zdravstva nas še čaka. V gospodarstvu sta zakonsko predpisano lastninjenje in privatizacija sledila šele obsežni divji privatizaciji, pravzaprav napol legalnemu večletnemu plenjenju družbenega premoženja. Vrhunec privatizacije so predstavljali menedžerski prevzemi, ki so se končali s propadom mnogih uspešnih podjetij in z nekaj milijard globoko črno luknjo v bančnem sistemu. Kakšna prihodnost torej čaka javno zdravstvo?
Pritiski zdravstvene elite ne ponehajo. Odpovedi družinskih zdravnikov v več zdravstvenih domovih so zadnji primer. Tolikokrat omenjana Hipokratova prisega je v takšnem okolju le še zgodba iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Naj ponovim samo eno od desetih obljub iz Hipokratove prisege, ki se glasi: »Prisežem, da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno.« Odločne zahteve sindikata Fides, da zdravniki (končno) izstopijo iz enotnega plačnega sistema, je razlaga citirane Hipokratove prisege za današnji čas. Nobeno presenečenje po morebitnem izstopu ne bo, če bodo zdravniki hoteli prevzeti nemški ali švicarski plačni sistem.
Med vrsticami iz Fidesovih zahtev lahko razberemo sporočilo, da so zdravniki izbranci, cvetober naroda, in si zato zaslužijo poseben status. Za njih ne velja zakonitost normalne porazdelitve ljudi po učinkovitosti, ki je merljiva v območju od 70 do 130 odstotkov. Čeprav je delo zdravnika soodvisno in povezano z delom in prispevkom drugih zdravstvenih sodelavcev (povprečno pet), za zdravnike ta okoliščina ni pomembna. Pred nekaj leti je znašal dolg zdravstva do medicinskih sester 250.000 neplačanih nadur, vendar ni bilo niti ene izjave zdravnikov, njihovih združenj o nedopustnosti takšnega ravnanja.
Slovenska politika, ki se zavzema za javno zdravstvo, oprto na načela vzajemnosti in solidarnosti, se očitno ne zaveda, v kolikšnem obsegu je javno zdravstvo danes dejansko že privatizirano. Iz podatkov, dostopnih javnosti, izhaja, da je na različne načine (s.p., d.o.o., koncesije, dvoživke…) v privatizirano izvajanje zdravstvenih storitev vključenih kar sedem od desetih zdravnikov. To je verjetno tudi eden ključnih razlogov, zakaj se delovanje javnega zdravstva ne izboljšuje.
Javnega zdravstva ne bomo vrnili na (izhodiščno) točko, na primer pred leto 2006, v katerem je minister Bručan v enem dnevu podelil kar 50 koncesij. V razvoju družbe so namreč dogajanja nepovratna (ireverzibilna). Ne slepimo se glede izgleda cesarjevih oblačil. Cesar (javno zdravstvo) je napol gol. Se bomo tega zavedli res šele tedaj, ko bo delo odpovedalo 800 zdravnikov v UKC? Zgrešeno ravnamo tudi tedaj, ko odgovornost za bedna cesarjeva oblačila pripisujemo zgolj zdravnikom. V svetovnih razmerah, ko ima en sam odstotek človeštva toliko bogastva kot tri in pol milijarde revnejših prebivalcev zemlje, je namreč krčenje solidarnosti in vzajemnosti na področju zdravstva pričakovan pojav.
Oženje solidarnosti in vzajemnosti v zdravstvu bi torej dočakali slej ali prej, tudi brez podpore zdravnikov. Razumno in pohvale vredno bi bilo zato drugačno ravnanje zdravnikov od opisanega. To je njihovo zavzemanje za lažji dostop socialno šibkih do zdravstvenih storitev, za več zdravja in za manj trpljenja ljudi. Zdravniki bi s prizadevanji za vsem dostopno zdravstvo povečali ugled in dostojanstvo zdravniškega poklica. Tako pa…
Janez Krnc, Litija
