Aktualni španski premier Pedro Sanchez je bil nocoj lahko zadovoljen. Sodeč po rezultatih vzporednih volitev je njegova Socialistična stranka z 28 odstotki glasov postala največja v parlamentu in število poslancev povečala za skoraj 50 odstotkov, kar pa bo vseeno precej premalo za samostojno sestavo vlade. Za to bi potrebovala vsaj 176 sedežev, sodeč po projekcijah pa naj bi jih socialisti dobili od 116 do 121.
Na drugem mestu je največja poraženka volitev, doslej največja parlamentarna Ljudska stranka Pabla Casada. Dobila naj bi 18 odstotkov glasov in od 69 do 73 sedežev, kar je približno 55 manj kot doslej, predvsem zaradi korupcijskih afer in odhoda dela volilcev k skrajni desnici.
Če je pred volitvami veljalo, da bosta za premierski položaj v igri Sanchez in Casado, je temu sodeč po vzporednih volitvah bliže Sanchez. Vsekakor pa bodo do sestave koalicije peljali zapletena kombinatorika in politična pogajanja, ki lahko trajajo tudi več mesecev.
Na tretjem mestu je stranka Državljani (C's) z 48–49 sedeži, ki bi bila pričakovana koalicijska zaveznica Ljudske stranke, vendar se tudi skupaj ne približata parlamentarni večini.
Na četrto mesto se je uvrstil Podemos z 42–45 poslanci. Ta je mogoči koalicijski partner socialistov. Toda če bi rezultati vzporednih volitev obveljali, bi jim za vladno večino zmanjkalo najmanj deset poslancev. To pa bi pomenilo, da bi morali sogovornike iskati pri kateri od treh manjših nacionalističnih strank.
Skrajna desnica se vrača
Na petem mestu je na vzporednih volitvah s 36–38 sedeži stranka Vox Santiaga Abascala, ki je dvigovala največ prahu. Sploh prvič po padcu fašističnega režima Francisca Franca pred več kot 40 leti se je namreč zgodilo, da se je v Španiji v parlament uvrstila skrajna oziroma populistična desnica. Doslej se je, podobno kot na sosednjem Portugalskem, zdelo, da je zgodovinski spomin na režime še toliko živ, da skupaj z drugimi okoliščinami onemogoča njen resnejši vzpon.
O možnosti, da bi šel Vox v vlado z Ljudsko stranko in Državljani, je bilo pred volitvami veliko ugibanj. Voditelj Ljudske stranke Casado je temu puščal odprta vrata, saj so navsezadnje njegovi volilci bežali predvsem k skrajni desnici. Vendar pa ni pričakovati, da bi na takšno koalicijo zlahka pristali Državljani. Te nekateri vidijo kot mogoče partnerje tudi v levosredinski vladi, a je bilo med kampanjo med njimi zelo vroče.
Katalonci bodo imeli težo
V parlament so se po projekcijah sodeč uvrstile še tri nacionalistične stranke. Katalonska republikanska levica (ERC) naj bi dobila od 13 do 14 poslancev. To bi lahko zadoščalo, da bi bila jeziček na tehtnici in pomagala socialistom in Podemosu do vladanja, vendar je takšno sodelovanje močno obremenjeno z vprašanjem Katalonije. ERC, ki jo iz pripora vodi Oriol Junqueras, ki mu sodijo zaradi katalonskega osamosvajanja, je pred volitvami sporočala, da je pripravljena na sodelovanje, če bi Sanchez pristal na pogovore o katalonskem referendumu.
Na sedmo mesto se je v projekciji uvrstila Baskovska nacionalistična stranka PNV s šestimi poslanci, na osmo pa Skupaj za Katalonijo (JxCat), ki jo iz tujine vodi pobegli bivši katalonski voditelj Carles Puigdemont.
Volitve je zaznamovala tudi relativno visoka udeležba. Do 18. ure je bila 61-odstotna oziroma približno 10 odstotkov višja kot pred tremi leti. Večino volišč so zaprli ob 20. uri, ponekod pa uro pozneje. Volitve so bile predčasne, sklical jih je Sanchez, potem ko njegova manjšinska vlada ni dosegla potrditve proračuna.
