A skoraj ni področja, na katerem se to ne bi dogajalo. Koliko gneva, sovraštva, netolerance pride na površje! Kar grozljivo je brati take komentarje. Pravzaprav počasi dobivam občutek, da skoraj ni več varno odkrito povedati svojega mnenja, ne da bi jo dobil po glavi od nekoga, ki se s tabo ne strinja. Ali se bomo na koncu poklali med sabo, ker bo nekdo jedel meso, drugi pa ne, ali pa, ker se nekdo strinja z ničelno toleranco alkohola v prometu, drugi pa ne, ali pa…
Vzrokov je dovolj, da prav hitro izumremo. Ne bi nas rešila niti nataliteta, ki jo, takole zlahka in neargumentirano, avtomatično pripisujemo primitivnim. Saj to je že prava e-vojna! Ampak Slovenci smo cvetober človeštva, mirni, delovni, pošteni… Oni drugi pa… Mene že ne bo nihče prepričal, da je tako. Po vseh teh raznovrstnih komentarjih na različnih spletnih naslovih že ne. Seveda so taki in drugačni, to pa. Ampak kar povprek soditi ljudi ne pelje nikamor. Ko se pošiljajo sem in tja, bi jih vse skupaj najraje poslal v prevzgojni zavod, kjer bi se naučili osnov bontona. Pa ne mislim na odpiranje vrat, prepuščanje sedežev starejšim in podobno, ampak predvsem na verbalni bonton.
Očitno smo res neverjetno zatrti, da si upamo in se sproščamo samo pod izmišljenimi imeni, psevdonimi, tam, kjer nas nihče ne pozna. Na ulici smo skrbni očetje, ljubeče matere, razumevajoči starši, ko pade zavesa in ugasnejo luči, pa se zasliši tuljenje in zmerjanje vsevprek. Če nisi črn, nimaš pojma, če moliš enega boga, je to narobe, če ješ korenje, pa sploh. Druge sodimo po sebi. In če smo sami skrajno nezaupljivi, zamerljivi, nepopustljivi, vidimo tudi druge tako. Kdaj bomo zmogli drugega poslušati? Ampak ne površno, ko bomo zraven počeli še kaj drugega ali ko bo igral radio v ozadju, ne, zbrano in tako, da bomo razmislili, kaj je povedal. Ne da bi samo čakali, da bo končal in potem – v besedni napad.
Žal to ni poslušanje. Vse prepogosto slišimo le tisto, kar hočemo, ne potrudimo se razmisliti o argumentih sogovornika, kajti to zahteva od nas nekaj napora. Miselnega, seveda.
