V zvezi s spolnostjo je v RKC marsikaj razumljeno narobe. O homoseksualnosti med duhovniki se piše kot o razvratnosti. Menim, da to ni prav. Homoseksualnost je le redkejša oblika normalne spolnosti, kjer sicer prevladuje njen heteroseksualni vzorec. Tudi Cerkev je kriva, da je bila homoseksualnost dolga stoletja razumljena kot neodpustljiv greh, ki zasluži le vse najslabše. V Evropi je bila še v drugi polovici prejšnjega stoletja kazniva. Ni čudno, da je med ljudmi toliko napačnih predstav o homoseksualnosti in krivičnih predsodkov. Verjetno bo potrebno še nekaj časa in obilo naporov, da bomo sprejeli homoseksualne osebe za povsem normalne, zdrave.

Da se vrnem k duhovnikom. Menim, da ne smemo obsojati njihove homoseksualne nagnjenosti ali celo tovrstne spolne prakse. Seveda le, dokler je ta spolnost med dvema ali več duhovniki ali drugimi odraslimi osebami konsenzualna. Dalo se je prebrati, da tovrstna spolna praksa menda ni tuja cerkvenim dostojanstvenikom v Vatikanu, ki naj bi jih obiskovali moški prostituti iz Rima. Pa tudi s tem, dokler seveda gre le za sporazumne stike, ni nič (zelo) narobe. Oziroma nič bolj kot heteroseksualne različice tovrstnih spolnih praks. Narobe pa je enačiti homoseksualce s pedofili. Zelo narobe in žal kako prevalentno. Homoseksualci niso tudi pedofili in pedofili niso obenem homoseksualci nič bolj pogosto, kot so pogosti pedofili med heteroseksualnimi moškimi. Homoseksualnost ni predstopnja pedofilije.

Cerkev je ščitila in še ščiti pedofile. Morda je zato znotraj cerkvenih ustanov toliko pedofilov. Ali pa so posredi drugi razlogi. Ne vem, to bo morala Cerkev preučiti sama. Prepričan pa sem, da odprava celibata ne bi izkoreninila pedofilije. Zunaj Cerkve se pedofili prevalentno skrivajo za fasado srečno poročenega moškega s (po možnosti) številnimi otroki. Ne nazadnje – pa se o tem govori bolj malo – so spolne zlorabe otrok med protestantskimi duhovniki, ki so seveda poročeni, tudi pogoste. Poroka ali heteroseksualna spolnost skratka ne ščiti pred pedofilijo.

Dokler Cerkev ne bo naredila reda med svojimi pedofili, jih razkrila in ustrezno obravnavala, bodo otroci, katerih starši še vedno zaupajo Cerkvi, žrtve spolnih napadov duhovnikov. Vemo, s kakšnimi tragičnimi, neizbrisljivimi travmami. Meni se zdi nepojmljivo, da bi svoji hčerki izpostavljal tako hudemu tveganju. Na srečo sem ateist in nisem imel takih težav.

Strinjam se, da naj Cerkev dovoli normalno spolno življenje heteroseksualnim ali homoseksualnim duhovnikom. To bo omogočilo, da bo življenje duhovnikov prijaznejše. In bodo bolje razumeli življenjske probleme, s katerimi se soočajo njihovi farani. Vendar odprava celibata ne bo v ničemer pripomogla k zmanjšanju spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Potrebni bodo drugi ukrepi. Kakšni, ne vem. A so nujni, saj ni pričakovati, da bo spolnih zlorab otrok v Cerkvi nenadoma konec.

Dr. Stanislav Šuškovič, Šenčur