Na zahodu nas pozdravljajo Italijani, ki javno izkazujejo težnje po slovenskem ozemlju. Poleg njihovega notranjega ministra Salvinija nam iz Bruslja maha tudi predsednik evropskega parlamenta Tajani, ki je že davno izgubil kompas. Od enega izmed najtesnejših sodelavcev Silvia Berlusconija kaj več tako nismo pričakovali.

Na severu nas ob prehodu meje legitimirajo Avstrijci. S tem nam ne samo kršijo eno izmed temeljnih pridobitev Evropske unije (prosti pretok ljudi), ampak tudi izrekajo nezaupanje v sposobnosti slovenskega nadzora zunanje schengenske meje. Izvajanje poostrenega nadzora na notranjih mejah v schengenu je nedopustno.

Na severovzhodu mejimo na Madžarsko, ki predstavlja učbeniški primer države, ki ne spoštuje vladavine prava, medijske svobode, različnosti, drugačnega mnenja itd. Zelo skrb zbujajoče je dejstvo, da je vpliv madžarskega avtokrata viden ne samo z Linhartove 13 v Ljubljani, ampak tudi v Prekmurju, kjer je naraslo vlaganje Budimpešte predvsem v slovenski nogomet. Vse skupaj na daleč zgleda kot projekt velike Madžarske.

Na jugovzhodu in v mikrofonih naših pametnih telefonov pa nas pričaka naša ljuba soseda, ki jo poleti okupiramo z brisačami. Nespoštovanje arbitražne odločbe, prisluškovanje, incidenti na meji in nespoštovanje dogovorov predstavljajo folkloro slovensko-hrvaških odnosov.

Glede na našteta dejstva je na mestu apel slovenski politiki, da na zunanjepolitične izzive odgovori jasno, argumentirano in, kar je najbolj pomembno, enotno.

Andrej Omerzel, Ravne na Koroškem