Dr. Ciril Ribičič je v Objektivu 6. aprila 2019 objavil obširen in dobro argumentiran predlog, kako spremeniti volilni zakon za volitve v DZ, da bi zadostili zahtevi ustavnega sodišča in da bi bila uveljavljena približno enaka teža glasu vsakega volilca in volilke, in kaj narediti, da bi volilke in volilci imeli mnogo večji vpliv na poimensko izvolitev kandidatk ali kandidatov, ki jih stranke ocenjujejo kot primerne za poslance in poslanke in so jim zato določile mesta na svojih listah.

Toda niti ustavno sodišče niti dr. Ribičič nista načela drugega najhujšega problema državnozborske volilne zakonodaje – tega namreč, da sedanji zakon, kljub 35-odstotni minimalni obvezni kvoti za oba spola, še vedno dopušča nepoučenim ljudem skrito, a sistematično diskriminacijo žensk pri njihovi pravici biti izvoljene.

Kako se torej dogaja sistemska diskriminacija kandidatk? Najprej s tem, da zakon postavlja minimalno kvoto na 35 odstotkov, namesto da bi predpisal pariteto: 50 odstotkov plus minus 1 vsakega spola na vsaki listi v volilnih enotah. Enaka zastopanost obeh spolov pri kandidiranju in pri odločanju o javnih zadevah v predstavniški demokraciji bi morala biti samoumevna, še posebej, če je, tako kot pri nas v Sloveniji, med volilkami in volilci več kot 50 odstotkov žensk, in celo med tistimi, ki se volitev udeležujejo, je na zadnjih državnozborskih volitvah volilo 52 odstotkov žensk!

Potem s tem, da je veljavni zakon omogočil nepoučenim skrito diskriminacijo kandidatk tako, da je s sistemom volilnih okrajev strankam dopustil, da ženske pošljejo nabirat jagode v novembru, saj so jih praviloma razvrščale v okraje, kjer so, na podlagi predvolilnih raziskav strankine priljubljenosti pri volilkah in volilcih po okrajih in predhodnih uspehov ali neuspehov pri izvolitvah svojih kandidatk in kandidatov, dokaj upravičeno sklepale, da so možnosti za izvolitev kateregakoli kandidata, ne glede na spol, dvomljive ali sploh nikakršne.

Največja ovira pri uveljavljanju enakosti kandidatk in kandidatov glede izvolitve je torej sam volilni sistem, ki omogoča izvolitev samo tistim, ki jih stranke umestijo v njim najbolj naklonjene (zanje izvoljive) volilne okraje. To je s svojo analizo potrdil tudi dr. Ciril Ribičič, ni pa povedal, da so izvoljive okraje v strankah, ki so se tradicionalno uvrščale v DZ v vseh letih od ustanovitve DZ, v več kot 80 odstotkih njihova vodstva namenjala svojim moškim kandidatom. To je bil poglaviten razlog za to, da smo skoraj 20 let v strankarski demokraciji s svobodnimi volitvami v DZ imeli samo od 7,8 do 14 odstotkov poslank.

Praksa nam je pokazala, da danes minimalna zakonska kvota za oba spola pri kandidiranju za volitve v DZ, torej teh 35 odstotkov manj zastopanega spola na vseh listah, ne bi več mogla učinkovito delovati, tudi če bi stranke poskušale svoje kandidate in kandidatke v skladu s to kvoto pravično razvrstiti v svoje najboljše okraje. Na zadnjih treh volitvah je namreč prišlo do razdrobitve političnega prostora, v DZ pa so kot najmočnejše dvakrat prikorakale povsem nove stranke. Nove stranke sploh ne morejo dovolj zanesljivo vedeti, kateri so njihovi najboljši okraji, dokler tega ne izmerijo na prvih volitvah. Če njihov močan prodor v DZ ne ostane stabilen, tudi na drugih volitvah ne morejo povsem dobro oceniti, kje jim najbolje kaže. Tega pa več zanesljivo ne morejo predvideti niti stare, tradicionalne stranke, kot se je izkazalo na zadnjih državnozborskih volitvah, ko dve parlamentarni stranki nista mogli v parlament pripeljati niti svojih predsednikov, druge pa ne niti vseh svojih najvidnejših članic in članov.

Z vidika predvidljive izvoljivosti je torej naš sedanji volilni sistem za volitve v DZ tudi za stranke začel delovati kot tombola, a ta tombola še vedno povsem očitno škodi interesom kandidatk za poslanke: na zadnjih državnozborskih volitvah je delež poslank s 33 odstotkov padel na 24 odstotkov, čeprav se je delež kandidatk na listah večine tekmujočih strank povečal.

Odločitev ustavnega sodišča, da je treba volilni sistem za volitve v DZ spremeniti, ker ne omogoča enakovrednosti volilčevega glasu, zaradi prevelikih razlik v velikosti volilnih okrajev, in volilkam in volilcem ne daje zadostnega vpliva na poimenski izbor izvoljenih poslank in poslancev, je nedvomno pravilna in ji nihče ne more ugovarjati. Porazno pa je, da se ustavnemu sodišču ni zdelo potrebno reči niti besede o neučinkovitosti minimalnih kvot za oba spola, ki dejansko ne preprečujejo očitne diskriminacije pri možnostih kandidatk biti izvoljene v DZ.

Strokovnjaki in strokovnjakinje za volilne sisteme so z analizo izvoljivosti žensk po različnih državah po vsem svetu že zdavnaj ugotovili, da je izvoljivosti žensk najbolj naklonjen proporcionalni sistem z listami brez možnosti preferenčnih glasov, v katerem imajo na listah večje število kandidatk in kandidatov in v katerem se uporablja zadrga. Naš volilni sistem za volitve v državni zbor pa zaradi volilnih okrajev učinkuje tako, kot da bi imeli za kandidatke najtežji, večinski volilni sistem z volilnimi okraji, v katerem nastopa samo po en kandidat iz vsake stranke. Zato bi se jaz sama opredelila za proporcionalni sistem z listami po volilnih enotah in seveda brez volilnih okrajev. Zavzemam se tudi za obvezen preferenčni glas, a z dvema preferenčnima glasovoma, enim za kandidata in enim za kandidatko, ker bo to vzpostavilo tudi tekmovanje med kandidatkami, in tekmovanje je potrebno, da so izvoljeni res najboljši obeh spolov.

V vsakem primeru je treba sedanjo minimalno kvoto 35 odstotkov spremiti v pariteto (50 odstotkov), uvesti delitev prvih mest na listah za volilne enote enakomerno med oba spola in predpisati zadrgo, torej uveljaviti princip, da morata imeti oba spola enako možnost kandidiranja. Nobenega razloga ni za to, da bi katerikoli spol obravnavali kot spol, ki mu je mogoče že pri kandidiranju dodeliti vlogo slabše zastopanega spola. Oboji, volilke in volilci, smo skoraj enako številni, smo enako opravilno sposobni in enako plačujemo davke – torej moramo imeti enak dostop tudi do pasivne volilne pravice.

Učinkovitost zakonskih ukrepov za doseganje spolne paritete izvoljenih pa je tehnično dejansko mogoče doseči ne glede na to, kateri pristop pri reformi volitev v DZ bi izbrali – izenačevanje ali odpravo volilnih okrajev.

Vsak volilni sistem je namreč tehnično mogoče ukrojiti tako, da se udejanji paritetna (enaka) zastopanost žensk in moških v parlamentu. To so dokazali laburisti v Veliki Britaniji, ki ima večinski volilni sistem z okraji s po enim sedežem, ko so uvedli princip, da za izvoljive okraje, v katerih njihovi izvoljeni poslanci ne želijo ponovno kandidirati, lahko kandidirajo samo kandidatke; in Švedi, ki imajo proporcionalni volilni sistem z listami po volilnih enotah in neobveznim preferenčnim glasom, v katerem vse velike stranke prostovoljno prakticirajo zadrgo.

Danes nam ni več treba nikogar prepričevati, da ženske v Sloveniji ne bomo prišle do polovične zastopanosti v državnem zboru brez podpornih, zakonsko obvezujočih ukrepov. Treba pa je ustvariti politično voljo za take podporne ukrepe, da bi zares delovali. Zato potrebujemo dodatno vsebinsko razpravo o reformi volilnega sistema za volitve v državni zbor, v kateri bi strankarska vodstva, strokovnjaki in strokovnjakinje, skupaj z zainteresiranimi ženskimi organizacijami v civilni družbi, dosegli dogovor o tem, kako odpraviti strukturno diskriminacijo žensk pri uveljavljanju njihove pravice biti izvoljena v DZ.

SONJA LOKAR Ljubljana, članica sveta Ženskega lobija Slovenije