V času Kraljevine Jugoslavije so množične manifestacije delavskega ljudstva dobivale vse večji razmah, čeprav jim državno vodstvo ni bilo naklonjeno. Ko so se na čelu organizatorjev vse pogosteje postavljali pripadniki prepovedane Komunistične partije, se je razkol med državo in delavskim razredom še povečeval. Če so leta 1919, v času mlade kraljevine, delavci na svoj praznik opozarjali z organiziranjem stavk, je v poznejših letih med delavstvom in državnim aparatom prihajalo do vse resnejših konfliktov. Zgodovinski zapisi govore, da so bile prvomajske manifestacije leta 1934 in 1939 zaradi spopadov delavcev z orožništvom še posebej krvave. V Sloveniji je bila v začetku obstoja nove države južnih Slovanov organizacija prvomajskih proslav nekako v domeni pripadnikov socialistične stranke (SSJ). Tem so se sčasoma pridružili pripadniki porajajoče se komunistične stranke. Toda namesto vse tesnejšega sodelovanja je med strankama prišlo do razkola.
Socialisti in Amsterdamovci proti skupni proslavi 1. majnika.
Končno so se socialpatriotski poglavarji zmenili, da odklonijo poziv za skupno proslavo 1. majnika. (…)
Skupno proslavo bojevnega praznika mednarodnega proletariata niso odklonili delavci, ki se še nahajajo v socialističnih in v amsterdamovskih organizacijah, temveč odklonili so jo samo socialpatriotski birokratje, ki so s tem ponovno dokazali, da nočejo razrednega boja, da ne želijo povzdige proletarskega gibanja.
Prepričani smo, da so vsi delavci za skupno proslavo 1. majnika.
Ko sta v Ljubljani v torek Strokovna komisija in pokrajinski odbor SSJ končnoveljavno odgovorila, da ne gresta s proletariatom 1. majnika na skupno manifestacijo, je to vzbudilo ogorčenje med vsemi prisotnimi, ne samo zastopniki neodvisnih delavskih organizacij, temveč tudi drugih – lesnih delavcev, grafičarjev i. dr. in vsi so bili spontano za to, da se izda na celokupni proletariat poziv za skupno praznovanje 1. majnika.
Sedaj se je jasno pokazalo, kdo je proti temu, da koraka proletariat v strnjenih vrstah proti buržuaziji in proti reakciji.
Socialpatriotski birokratje nočejo proslavljati mednarodnega delavskega praznika s proletariatom – proletariat ga bo kljub temu skupno proslavil brez njih. Proletariat bo šel 1. maja na ulico skupno in bo s tem dokazal svojo močno voljo po enotnem skupnem boju proti skupnemu sovražniku. (…)
Glas svobode, 3. aprila 1924
Procesije na 1. majnika
Med komunističnim delavstvom se počasi vendarle širi spoznanje, da ni dovolj verjeti raznim bogovom, ampak da je treba tudi sodelovati. Tako prihaja to delavstvo počasi tudi v naše organizacije in pri tem spoznava, da nismo socialpatrioti mi, ampak da so to tisti Korunovci, ki vodijo svoje otroke deklamirat na patriotske slavnosti, in tisti Kristanovci, ki se dajejo fotografirat v čudnih republikanskih položajih, in tisti Fabjančičevci, ki hodijo v še bolj čudne položaje – klečat pred buržujske ministre in izjavljat, da komunizem ni prav nič nevaren. Ti trojni resnični socialpatrioti so tvorili pred par leti tri največje škodljivce proletariata, namreč centrumaštvo, desničarstvo in levičarstvo, in so se med seboj tako kavsali, da so razbili vse organizacije ter položili s tem proletariat na bolniško posteljo, sebe pa na zlat tron. (…)
Da bi vsaj to poznali, kar smo pisali o prvem majniku, n. pr. za lanski prvi maj, potem bi vedeli, da je naš praznik Dela resnično vse nekaj drugega nego lažnjive demagoške prireditve raznih »proletarskih« generalov na 1 . maja in raznih »duhovnih« generalov o Veliki noči, ko oboji samo govore o vstajenju delavstva, dočim naše organizacije res delajo na to, da delavstvo vstane, da se duševno preobrazi v samostojno misleči in organiziran proletariat, ki bo res solidaren in močan, ne pa tako, kakor je danes, ko hodi bodisi o Veliki noči bodisi na praznik Dela prav pridno za procesijami, po procesiji pa se gre napajat z alkoholom, če ima denar, ali pa h kapitalistu delat, če nima denarja, nikdar pa se ne poglobi v pravi pomen praznika Dela. (…)
Naprej, 3. aprila 1924
Letošnja proslava 1. Maja
Vsako leto 1. maja skoncentrira proletariat vse svoje moči na ulico, da pokaže nasprotnikom svojo politično moč in nezlomljivo vero v svoje vstajenje. Pred vojno je bil 1. maj pravi, revolucijonarni dan, ki je delavskim množicam podvojil vero v svojo zmago, nasprotnikom pa pokazal naraščanje svoje moči.
Tradicijonalna navada je bila, da so na ta dan vse vrste proletarskih organizacij sodelovale in pripomogle, da proslava in revija proletarske moči čim sijajnejše uspe.
Politična organizacija je na ta dan organizirala manifestacijske shode in obhode. Izdala je primeren manifest, ki je obsegal najvažnejše zahteve proletariata. (…)
Po vojni so se žalibog delavske organizacije razbile. Politična stranka se je razdelila v dve strogo ločeni skupini – v socialiste in v komuniste. S to ločitvijo je bila tudi majska proslava ogrožena. Dokler ta razkol še ni dosegel tudi strokovnih organizacij, so one posegle vmes in dosedaj se jim je posredovanje vsaj toliko posrečilo, da je bila vsaj proslava 1. maja enotno organizirana. (…)
Upanja, da se bo enotnost dosegla, pa Strokovna komisija ni imela, ker to, kar so komunisti pretečeno leto uganjali, ni niti dostojno in niti proletarsko. Pa če bi bili s to svojo gonjo vsaj zadnje tedne prenehali, da se vsaj malo razhlade strupeni plini njihovih kanonov. Ali videli smo, da še v isti številki »Glasa Svobode«, kjer na eni strani vabijo na skupno proslavo, zmerjajo na drugi strani socialiste s »socialpatrioti«, izdajniki, koritarji itd. in tako je moralo priti, kar je prišlo. (…)
Delavec, 3. aprila 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
