Napovedovalec v Murski Soboti je vzkliknil, da je ostalo še 45 minut. In Mura je tako tudi krenila. Na polno. Po vsaj gol, zaželena sta bila dva. Drugi polčas, druga tekma polfinala, še vedno dve priložnosti za Evropo. To so v Murski Soboti nazadnje spremljali leta 2012. Vmes so gledali tudi četrto ligo, še predlani tretjo. Od zadnjega, drugega finala pokala in največjega uspeha je v Murski Soboti preteklo 24 let. Toliko upanja in želje, idealov in nostalgije. Nabita Fazanerija. Pa ravno, ko je Mura krenila, se je zgodilo. Tišina. Piš vetra. In žoga v golu. Evrogol.
Amir Dervišević je še v torek posvaril vratarja Matka Obradovića. Naj se jih, prijatelj, pazi, strelov od daleč. Ni mogel veliko. Že proti Dinu Hotiću v Mariboru ne, še manj proti Daretu Vršiču na Fazaneriji. »Evrogol je bil manjša taktična napaka, pripravljeni smo bili na to,« je obžaloval Ante Šimundža, vseeno ponosen, da je Mura namučila Maribor. »Je natanko tisti igralec, ki ga v tem trenutku na tem mestu potrebujemo. Upam, da se bo dolgo govorilo o tem golu,« je Darko Milanič pohvalil Vršiča.
Kakšen žvižg se je takoj zaslišal v tisti mučni tišini po golu, ki je odločil dvoboj. Še se je kdo spomnil, da je Dare Vršič začel kariero prav tukaj. Še za ono, prvo Muro. Toda čeprav niso zmogli nadoknaditi zaostanka, so Prekmurci dočakali več kot le častni gol. Aplavz za borbo. Če ne gre drugače, uspe Maribor z evrogolom. Ne enkrat, kar dvakrat. Saj je že Hotić v Ljudskem vrtu pristreljal res lep gol, ki je vijoličastim ponudil obetavno izhodišče, a Vršič ga je sinoči še nadgradil. Debelih dvajset metrov. Odbitek. In bum. Ko žoga tako sede, res sede. Več kot dovolj, da bo Maribor v Celju 30. maja štirinajstič igral v finalu; proti Olimpiji, branilki naslova, bo lovil deseti pokalni naslov, tretjič se bosta v finalu pomerila največja tekmeca.
Darko Milanič je nepričakovano precej premešal postavo in jo zložil v konservativni romb. »Ti fantje se znajo gibati v prostoru, zadeli smo z idejo,« je pojasnil. V Mursko Soboto se je Maribor podal z zagotavljanjem, da »ne bomo branili rezultata«. Luka Zahović, Dino Hotić in Jan Mlakar so vstopili s klopi, Mitje Vilerja ni bilo niti v kadru. Toda Milanič je zadel v polno: našel je pomlad 34-letnega Vršiča na jesen njegove kariere. Ker se je dokazal proti Domžalam, ko je sam izpostavil, da potrebuje več kot le dvajset minut, je začel tako proti Rudarju kot zdaj proti Muri. Šest tekem je začel na prvenstvu, tretjo v pokalu, in to v sezoni, po kateri mu poteče pogodba. »Dosti smo prihajali na strel. Glavno, da smo v finalu. Spet,« je povedal mariborski junak.
Mura je – ne glede na javno zastavljene cilje – igrala tudi za Evropo. »S tekmo sem lahko zadovoljen, s tem, da nismo napredovali, pa ne. Bili smo dokaj enakovredni, Maribor se je moral dobro namučiti. Premalo konkretni smo bili v prvem polčasu, preveč nazaj smo igrali,« je dvoboj pospremil Šimundža Ubral je previdnejšo, manj ambiciozno taktiko. Mura ni šla na glavo, kar kaže, da so se v tej sezoni veliko naučili. Iz zgodbe s Špirom Peričićem, ki je v torek prestopil v Maribor, več kot dovolj, da so že danes podaljšali pogodbo z Obradovićem do leta 2022. Ni težko videti, zakaj: Jasminu Mešanoviću je suvereno ubranil močna strela, Vršiču pač ni mogel.
Po prejetem golu se Prekmurci niso predali, čeprav jih je čakal zalogaj treh golov za finale. Ko je za to že zmanjkalo časa, je Aleksandar Bošković storil, česar Rok Sirk, Nik Lorbek in Armin Čerimagić prej niso zmogli. Premagal je Kenana Pirića. Mura je dobila aplavz, Maribor pa finale.
